"Ne stoj ob mojem grobu in ne jokaj. Nisem tukaj. Ne spim. Sem tisoč vetrov, ki bučijo. Sem diamantni lesk snega. Sem sončni žarek na zrelem klasju. Sem jesenski dež. Ko se zbudiš v jutranji tihoti, sem vesel ščebet ptic, ki krožijo v vetru. Sem zvezde, ki svetijo v noč. Ne stoj ob mojem grobu in ne jokaj. Nisem tukaj. Ne spim". Smrt bližnjega je brez primere najtežja stvar, ki nas doleti, smrt otroka pa skorajda nečloveška bolečina, ki je ne bi smel doživeti noben starš. Zgornji zapis sem nekoč nekje prebral in ostal je v meni ... Svoje mesto je našel v reviji, ki smo jo pripravili tokrat, kot so svoje mesto tam nekje nad mavrico našli tisti, ki so odšli. Zadnjih šest let svoje življenje