top of page

Približno 20 let je, odkar sem se spoznal z mediji. Moja prva medijska ljubezen ostaja radio. Kot urednik ali voditelj sem aktiven še v tiskarskem in televizijskem medijskem svetu, družbena omrežja in splet pa vse to povezujejo. Eno brez drugega ne gre in zelo sem vesel, da lahko dnevno hkrati uporabljam vse kanale. 

 

Zadnja leta ob delu v medijih ugotavljam, kar sem po eni strani želel pokazati tudi  v naslovni zgodbi – moč medijev postaja tako strašansko velika, da se mi kolena kar šibijo.

 

Naj povem že na začetku, da se v vsebino in položaj, ki ju zavzema revija Muzika, ne vpleta nihče. Od vsega začetka, že deveto leto, jo ustvarja ista osnovna ekipa novinarjev, lektorjev in (z nekaj malega začetnih odstopanj) oblikovalcev. Majhna ekipa ljudi, ki v prvi vrsti želi ustvariti dober izdelek in ki ji je denar drugotnega pomena. Tega zaslužimo z drugi delom. Še vedno je torej na prvem mestu naše srce.

 

Ko je v »prvem planu« denar, se vse spremeni! Takrat se začnejo mediji (radii, televizije, časopisi) lastniško prodajati in združevati. To se odraža na dva načina: prvi je vsebinski – ta začne kaj hitro zelo šepati, drugi način pa so odpuščanja in posledično socialna stiska, ki hitro doleti družino novinarja ali urednika.

Posel je čudna reč in v deželi, kjer je desetletja vladal povsem socialistični režim, kapitalisti, ki jim je v interesu ustvariti čim več, niso najbolj zaželene osebe. Osovraženi lastniki se na to bore malo ozirajo, pomembna sta le posel in zaslužek. Država v zadnjem desetletju ni zmogla sestaviti nekega dobrega zakona o medijih, zato se nam lahko hitro zgodi, da bomo gledali le še dve ali mogoče tri lastniške televizijske mreže, poslušali dve ali tri radijske mreže in brali revije morda dveh ali treh časopisnih hiš.

 

Nekdo je zelo slikovito opisal stanje tako: »Od tega trenutka naprej je do omejevanja svobode govora ali pisanja zelo majhen korak, in ko se to konča, je ogrožena demokracija in s tem naša svoboda.« 

 

S tem se ne bi mogel bolj strinjati. Osebno me stvari, ker vem, kako daleč smo že prišli, zelo skrbijo. Nekdo na nacionalni televiziji že zdaj zelo dobro ve, koga bo spustil v oddajo in koga ne. Natančno ve, od koga ima koristi in od koga ne! Še bolj bode v oči dejstvo, da nekega pevca ali pevke ne bo povabil v oddajo, ker mu ta predstavlja preveliko konkurenco.

 

Nekdo na radiu že danes predvaja le določene glasbene izvajalce, ker ima po drugi strani velike koristi od njihovega dvigovanja priljubljenosti. Neki urednik bo v časopisu (morda mu bo to naročil celo direktor, ki je »voden« s strani lastnika) pisal čez nekoga, ne da bi sam odšel na teren in z novinarjem ugotovil dejansko stanje, ki je v interesu javnosti.

 

Svoboda misli je že danes zelo okrnjena. Ko vse te medijske platforme v javnost pošljejo že tako močno nastavljene novice, glasbo ali nastopajoče, si lahko tisti, ki jim je vse to namenjeno, torej vi, ustvarite mnenje le o tem, kar vam je ponujeno. Ampak a je to dejansko stanje na terenu? Je to res najbolj bran časopis? Je to res najbolj poslušan radio? Je to res najboljši ansambel? Vprašanje, na katerega ne morete odgovoriti, ker vam druga možnost sploh ni bila ponujena.

 

Kako boste izvedeli pravo resnico, če vam je ponujena resnica, kot jo vidijo tisti, ki so »pri koritu«?

 

Še večja težava nastane, ko se odgovorni lotijo celo prikrajanja resnice. Ogromno ogorčenih ansamblov nas je v tem mesecu poklicalo in povedalo, da so bili vendarle na nekem izboru mnogo boljši tisti drugi, ki niso odšli v finale. Še celo tako daleč je menda šlo, da se je tistim, za katere so želeli, da gredo v finale, celo tehnično pomagalo. Vse v želji, da nato v televizijskem posnetku malo lažje opravičijo svoj izbor.

 

 

 

 

 Pa vse dobro – do prihodnjič  (ko upam, da zagato razrešimo) ...

Imam ženo, ki je verjetno najnežnejša duša, kar sem jih in jih bom kadarkoli spoznal. Nikakor ne more povzdigniti glasu na pravilen način, da bi ji družba prisluhnila in jo poslušala od začetka do konca. Ženska ima sicer zelo preudarna mnenja o marsičem, a kaj, ko je niti sam večkrat ne poslušam (kot možje tudi sicer ne svojih žena), še manj pa na čase razumem. Večkrat ji rečem, da me intelektualno prekaša.

 

Imam prijateljico, ki je urednica in ženska na precej visokem položaju. Že dve leti se trudi medij, s katerim upravlja, popeljati na višjo raven. Upam si trditi, da ji je to tudi upelo, a nekega pretiranega spoštovanja si od nadrejenih ni prislužila. Neupravičeno. Poskusila je z nežnostjo, poskusila je z »moško« grobostjo, pa nič. 

 

Romana Tomc je poslanka v Evropskem parlamentu in članica Evropske ljudske stranke, ki ji pripada Slovenska demokratska stranka. V Evropskem parlamentu je članica Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, nadomestna članica Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, je članica v Delegaciji za odnose z Japonsko ter nadomestna članica Delegacije za odnose z Bosno in Hercegovino ter Kosovom. Tudi poprej je bila v Sloveniji »ni da ni«.

 

To so samo trije primeri superžensk. Imamo jih na tisoče, slednji primerek celo izvažamo! Ampak zakaj žene ne razumem povsem, zakaj urednica ni direktorica, zakaj Tomčeva ni na mestu Janše? Kaj imajo te tri skupnega? »Nad« sabo imajo moškega! Žena moža, urednica direktorja, Tomčeva Janšo! Vem, da me boste še posebej pri prvem dame linčale, ampak govorim o šovinističnem in patriarhalno usmerjenem svetu, ki še vedno, razen redkih izjem, vlada. To ni moje mišljenje, jaz ga samo povzemam. 

 

Pravijo, da izjeme potrjujejo pravilo. Če sledimo temu vzoru, pridemo do britanske kraljice, Angele Merkel, Oprah Winfrey, Marije Terezije …

 

Zato moški, natočite ji kozarec rdečega, zmasirajte ji noge, vsake toliko časa jo preprosto vprašajte, kako je. One niso tako kot mi. Ženske imajo veliko večji hipokampus. Hipokampus je tisti del možganov, ki igra ključno vlogo pri spominu in pri tem, kako telo pridobiva znanje. Zato pri prepirih moški vedno dobimo pod nos vse nove in nato še stare uspešnice! Zato se spomnijo našega popivanja izpred desetih let. Zato se one spomnijo vsega. Medicinsko je torej dokazano, da bi nam morale prav ženske zaradi teh (in vseh preostalih) lastnosti vladati. Če bi se vsi moški, ki vodijo vse na tem svetu, namreč spomnili vseh kozlarij tako dobro, kot se vseh teh kozlarij spomnijo naše ženske, bi se od sramu pobrali domov prat in sesat. Pa še to bi naredili slabše kot ženske!

 

Pa vse dobro – do prihodnjič!

Katera pot je prava?

Pri pisanju tokratnega uvodnika sta me vodila spomina na dva dogodka.

 

Prvi se je primeril ob mojem povezovanju televizijske oddaje. V scenosledu sem imel zapisano, da k meni pridejo mladi glasbeni gostje, ki sem jih prvič slišal in videl pred slabim letom. Takrat so namreč izdali svojo prvo skladbo, ki so jo opremili z videopodobo. Kot urednik, čeprav je to že skoraj nemogoče, skušam slediti vsemu, kar se dogaja na domači sceni.

 

Veselil sem se srečanja s tem mladim ansamblom. Ne bom ga imenoval, ker to pravzaprav sploh ni pomembno; takšnih je na žalost kar precej in ne bi bilo prav očrniti samo enega. Po pogovoru z njimi pred in za kamero sem namreč ugotovil, da so povsem drugačni kot jaz, ko sem bil pred 20 leti v njihovi koži. Niti jih ni zanimalo, kdo je urednik revije Muzika, ni jih zanimalo, kako se lahko z urednico televizije dogovorijo za snemanje, pravzaprav niti nisem povsem prepričan, da so vedeli, da so poprej že govorili z urednico oziroma da govorijo z urednikom.

Nikakor se ne želim hvalisati. To zagotovo ni moj namen. Moj namen je pokazati, da danes mlad ansambel sploh nima zanimanja, da bi poklical na televizijo in poprosil za predvajanje svojega videospota. Ne zdi se jim vredno poklicati na radio in vprašati, ali bi morda urednik sprejel njihovo novo skladbo in jo zavrtel v programu. Sploh se ne pozanimajo, kako se »tem rečem streže«, kako bi jim morda organizator festivala uredil kakšen dodaten intervju, kako bi lahko svoje delo čim bolje predstavili širšemu občinstvu. Dovolj jim je bilo, da so se slikali, kupili noše, posneli skladbo in videospot ter vse to delili z ljudmi (zgolj) prek svojih družbenih omrežij. Je to prava pot?

 

Drug dogodek se je primeril ob analizi tokratnega Festivala Vurberk. Cenjeni Tomaž Tozon je človek, ki sem se ga, ko sem še sam nastopal na festivalih, bal kot kmet toče. To je človek, ki ga je odlikoval sam papež. To je oseba, ki jo izjemno cenim in si to, da lahko z njim sproščeno razpravljam o preteklosti in prihodnosti glasbe, štejem v največjo čast in kot enega vrhuncev svojega glasbenega udejstvovanja. Ta človek me je izjemno presenetil z enim od stavkov, s katerim sva sklepala analizo. Ko je govoril o »šesticah« na koncu skladb, ki jih nikakor ne mara, ki nikakor ne sodijo v starodobno, klasično narodno-zabavno glasbo, ki bi še pokojnemu Vilku Ovseniku obračale oči, je izjavil: »... ali pa očitno mi več ne razumemo te glasbe in smo postali prestari, da bi vedeli, ali je prav, da to odslej dopustimo ali ne ...«

 

Ne vem, kaj ob tem pomislite vi, ampak jaz sem to vzel kot enega večjih alarmov v svoji uredniški karieri. Če takšni ljudje pomislijo, da je morda prav, da se dopušča vse, kar doslej v to muziko ni sodilo, je očitno prišel čas, ko se podirajo še zadnji temelji. Ko k temu razmišljanju dodam še prvi dogodek, kjer današnji ansambli ubirajo povsem neklasično, popolnoma drugačno pot do ljudi, kot je bilo v veljavi doslej, no, potem je čas, da spakiram kovčke.

 

Za najbolj priljubljene slovenske skladbe zabavne zvrsti, ki se v zadnjem času vrtijo v radijskem etru, so poskrbeli »narodnjaki«. V domači glasbi pa smo prišli tako daleč, da na festivalu najbolj sveže deluje tista skladba, ki je najbolj starodobna. Tista, ki najbolj spominja na stare dobre čase domače glasbe, je tokrat na Vurberku tudi zmagala. Nihče ne ve, kako dolgo bo še lahko tako.

 

Samo čas bo pokazal, katera pot je prava.

 

Pa vse dobro – do prihodnjič.

Aja, tokrat smo pripravili dvojno številko, da bomo lahko tudi mi šli na dopust. Da nam ne zamerite, smo vse najpomembnejše rubrike kakopak podvojili in za vas spisali skoraj 100 strani. Se beremo spet konec avgusta.

 

Novi časi, novi izzivi.

Zadnje mesece precej tavam: iz službe v službo, s sestanka na sestanek, z radia na televizijo, od tam k delu na reviji in vmes še na kakšen oder z Zreško pomladjo. Hvalabogu smo doma dokaj zdravi, če odmislimo tisto, česar ni mogoče pozdraviti, tako da ni preveč skrbi. Pa tudi delati mi ni treba kaj veliko. Ker v življenju počnem prav tisto, kar me resnično veseli, se ves čas šalim, da delam doma, ko kosim travo, barvam ograjo ali polagam tlakovce. Delo in služba sta zame namreč dva različna pojma. Čuden sem – vem, ja!

Ampak kar je preveč, je preveč. Fizično je začelo primanjkovati časa, pa še v ta čas, ki je prekleto odmerjen, želim nenehno vključiti še več službe. To ni dobro in posledice se že poznajo. Veste, kaj sem ušpičil nazadnje?

Moja hči me bore malo vidi, in ko me končno ima doma, se rada privije k meni in na svoj način pove, da me želi poslušati. Slišati želi vsakdanje zgodbice o tem, kako se, denimo, kakšno nedeljo dopoldan, ko žena pripravlja nedeljsko kosilo, odpraviva v mesto, kupiva dve žemljici in greva na sprehod. Ko končava s sprehodom, se odpeljeva proti domu po poteh, ki jih s prstom narekuje ona. Peljeva se »okoli riti v žep«, samo zato, da ta »sveti čas« traja čim dlje. Ko prideva domov, vzameva sesalec in se odpraviva ven, da posesava avto, ki je poln drobtin, ki so odpadle iz poprej kupljenih žemljic. Zgodbico seveda začinim z mnogoterimi podrobnostmi, da je vse skupaj bolj doživeto.

 

Ker sem bil neki dan po službi preveč utrujen in zaspan, sem to in še kakšno podobno zgodbico posnel na telefon. Naslednjič sem lahko tako za 10 minut malce zadremal, Mila pa me je poslušala po telefonu in tako požirala moje besede, da je imela na koncu zgodbice dobesedno pol telefona v ustih. No, zdaj imamo pa eno veliko težavo. Ko vidi mene, išče moj mobilni telefon! Ja, v takšnih časih živimo!

 

Katastrofa sem, ampak – ubijte me, res sem bil utrujen. O tem, kaj vse sem dal »skozi« v službi, tokrat ne bom govoril na veliko, ker žena že tako ali tako misli, da preveč »jamram«. Sem pa v samo eni uri – kot urednik pač odgovarjam za te reči – moral povedati Zdravku Geržini, zakaj želim spremeniti skoraj 50 let ptujskega festivala v nekaj povsem drugega in novega, z novinarko sem moral razpravljati o tem, kako bo odšla na borzo, pa mislim, da smo v tisti uri na radiu še enega napačnega pokopali. Aja, pa še tri bike, ki so pobegnili in bili tisti dan kar naenkrat novica dneva v Podravju, smo morali pomagati iskati. Mislim, da smo v dogovoru s Civilno zaščito celo zaprli en del meje. Ni da ni!

 

Včasih res ne vem, ali me vse te službe še vedno tako močno privlačijo. Potem pa izvem, da festivala Slovenska polka in valček letos ne bo, ker je nacionalka naš denar očitno zapravila nekje drugje. No, zdaj mi pa povejte, ali je vredno vse skupaj peljati naprej ... Se je vredno bosti z vsemi spremembami na medijskem področju?

Je! Veste, zakaj? Ker so tudi pred nami trpeli tisti, ki so želeli nekaj ohraniti ali celo izboljšati. Res je, da ni bilo revije, v kateri bi lahko potarnali, ampak vseeno – delali so, nekateri celo veliko bolj kot mi danes.

 

Ne bi bilo pravično, da zdaj kar naenkrat vržemo puško v koruzo, ker so pač drugi časi. Te druge čase, v katerih danes živimo, moramo izkoristiti sebi v prid. Veste, kdo me je tega naučil? Moja hči! Zdaj moram samo še »pogruntati«, kako to izkoristiti!

 

Pa vse dobro – do prihodnjič …

 

Domen Hren

Spet mi je zmanjkalo 14 dni!

 

Tokrat pa ne bom dolg. Pravzaprav tako ali tako ugotavljam, da je v reviji vse preveč besed. Tako, to bo moja prva novoletna zaobljuba. V prihodnje bomo poskušali z manj besedami povedati več. Tako kot smo s tezami o spremembah narodno-zabavne glasbe zadeli žebljico na glavico. Splačalo se je biti tisti, ki si upa povedati, da je muzike preveč in da ni vedno dobra. Zdaj je bo manj in verjamemo, da bo zato ta bolj dorečena in kakovostnejša. Komaj čakam, da se naše teze udejanjijo in zazvenijo z odrov.

Druga novoletna zaobljuba je povezana s prvo. Preprosto imamo iz leta v leto manj časa, več dela in s tem manj zdravja. To ni dobro. Kljub uredniškemu delu pri reviji, delu na televiziji in v ansamblu sem k vsemu dodal še eno enake vrste – postal sem urednik Radia Ptuj.

Zdaj se moram osredotočiti predvsem na to, da bodo tisti, ki jih imam ob sebi, lahko svoje delo naredili bolj samostojno. Torej moram začeti bolj verjeti v ljudi. Ob sebi jih imam na vseh delovnih mestih kar precej in vedno sem razmišljal samo skozi oči svoje odgovornosti do tega, da bodo imeli svoj kruh. Upam, da mi uspe še bolj zaupati v ljudi in v njihove sposobnosti. Tu bo še veliko dela, a verjamem, da tudi to obkljukam ob koncu prihodnjega leta.

 

Tretja zaobljuba je povezana s prvima dvema. Če uspem pri prvi, bom lahko pri drugi, in če gre druga »skoz«, bo imela tudi tretja kar precej možnosti, da uspe. V celoti vam je ne morem zaupati, ker ni odvisna samo od mene. Odvisna je tudi od najljubših in najmočnejših oseb na moji poti. V vsakem primeru jim bom moral nameniti in dati več dobrega Domna. Menda je kar fajn poba, samo premalo ga je.  Če bom storil to, se bo izpolnila ena mojih največjih želja, s tem pa zagotovo še tretja zaobljuba.

 

No, s tem se uvodnik konča. Samo še voščim vam …

 

Da bi imeli tako dobrega partnerja kot jaz. Da bi otroci napredovali, kot je narava dala, in da vam bo to dovolj. Da vam ga bodo zadovoljni starši radi poujčkali, ko boste želeli čas zase, za partnerja ali prijatelje. Da boste stari starši zadovoljni s tem, kar so naredili vsi vaši potomci, in da jim boste še naprej radi namenili večerno molitev. Da bodo vaši otroci veseli skočili v vaš objem vsakič, ko jih boste pobrali v šoli ali vrtcu.  Če bo to, kar sem pobral iz treh ključnih generacij »štimalo«, potem je vse drugo ali odveč ali pa samo še modulacija vam najboljše življenjske balade. Pa da vam na koncu tega leta ne zmanjka, ampak ostane 14 dni!

 

Za konec pa, kot bi rekla moja pokojna babica, ki ji tokrat ob voščilu prvič ne bom mogel stisniti njene tople dlani: Samo radi se imejte!

 

Pa vse dobro – do prihodnjič …

 

Domen Hren

December 2017

Po pravici povedano, sem v življenju naredil že marsikatero neumnost. Vsak jo je že. Za ene nam je žal, za druge ne. Slednje so ponavadi tiste, iz katerih se česa naučimo. Pred točno letom dni smo vas malce presenetili. Že poprej smo se odcepili od televizije Golica, poiskali nove partnerje in ubrali takšno pot, da nas ne bi nihče več zamešal s kom drugim. Želeli smo biti povsem svoji. Še zdaj se spomnim besed o ptici, ki mora zapustiti gnezdo, in o materi, ki mora to dopustiti. O zakonu narave sem takrat govoril in po pravici povedano, nisem vedel, kaj nas čaka na novi poti pod novim imenom.

No, zdaj je natanko eno leto od izhajanja, v rokah držite dvanajsto številko Muzike, če govorimo o naši reviji nasploh, pa je tale že zelo blizu stote. Lahko bi na široko razpredal o tem, kaj vse se je spremenilo, kaj je ostalo enako, kaj vse smo spremenili, ampak marsikdo, ki to bere, bi si mislil, da so besede eno, dejanja pa nekaj čisto drugega. Se strinjam, zato recimo raje kakšno o dejanjih.

Veste, česa sem najbolj vesel? Da sem bil tisti, ki sem prvo revijo izročil Slavku Avseniku. Da sem bil z Lojzetom Slakom na trgatvi in mu pozneje pomagal pretakati njegov sveti cviček. Da me vsake toliko časa pokličeta Hermina in Franci Šegovc, me povprašata, kako kaj moja družina in kdaj se bomo oglasili na obisku. Veste, kaj je še lepo? Da se slišim tudi z zakoncema Per. Ves čas sledita mojemu razvoju. Zelo sta ponosna – v nadaljevanju listanja boste to izvedeli iz prve roke. A veste, enkrat sta celo zakonca Mihelič na praznovanju svojega ansambla prekinila vajo in se prišla zahvalit za naše pisanje v reviji. Lahko bi naštel še mnogo takšnih in drugačnih prigod, ki sem jih doživel na poti ustvarjanja te edine tovrstne revije pri nas. Nima smisla, ker je vzorec jasen.

 

Gre za to, da sem s tistimi prvobitnimi izvajalci domače glasbe uspel najti precej boljši stik kot s precejšnjim številom mlajših izvajalcev.

 

Najbrž ne pomaga, da sem večkrat brez dlake na jeziku koga med vrsticami okaral. Pokazal na nekaj, kar se mi ne zdi prav. A ko potem vidim, da, denimo, naše teze o spremembah na narodno-zabavnem področju organizatorji festivalov že razčlenjujejo in pripravljajo spremenjena festivalska pravila, določila in sam potek ali organizacijo … No, potem vem, da je nekdo to moral povedati. Da je nekdo to moral narediti. Če sem zato zdaj od koga osovražen, potem sem pravzaprav vesel. Še bolj bom vesel, če bodo ansambli, ki na teh festivalih slavijo, denarne nagrade pravično razdelili med vse dotične. Torej tudi med avtorje. Ja, celo avtorji so letos potarnali, da jih ansambli »zavržejo« ali pozabijo takoj, ko prejmejo nagrado! No, spet se bo nekdo našel v teh besedah in začel širiti nebuloze. Revije tako ali tako ni nihče izmed teh nikoli kupil ali naročil. Bo pa morda (ja, se je že zgodilo) imel toliko »jajc« (oziroma jajčnikov), da bo želel, da mu pošljemo brezplačni elektronski izvod. Da bo novičko, ki smo jo pridobili, spisali, lektorirali, oblikovali, natisnili in s poštarji ponesli po vsej Sloveniji, delil na svojem družbenem omrežju. Da se v bistvu pohvali in nam s tem (to so njihove besede) naredi reklamo. Katastrofa!

 

Sem človek, ki ima o vsem svoje mnenje. Skoraj nikoli ne ostanem brez besed. No, v teh primerih zgoraj ostanem! Nisem ostal, ko se mi je osebno življenje dobesedno čez noč obrnilo na glavo. Ko sem se počutil, kot da sem na Marsu in da ni nikogar, ki bi mi znal pomagati. Ampak smo se znašli in nam gre dobro. Naša genetičarka je zadnjič rekla, da smo v bistvu »zakon«! Imel sem veliko povedati, ko sem v tem mesecu postal odgovorni urednik enega najstarejših radijev v Sloveniji in odgovarjam za še več ljudi ter našo novo skupno pot. Mimogrede, s tem sem v določeni meri postal soodgovoren za razvoj najstarejšega narodno-zabavnega festivala pri nas. Ne, to mi ne vzame besed, ker imam rad izzive in čutim, da so mi dani zato, ker ljudje v meni vidijo perspektivo. Ker mi najslavnejši ansambli v zgodovini dajo roko in slavijo to, kar smo naredili. To so ljudje, ki še imajo glasbeni izraz. To so ljudje, ki imajo obraz.

 

Brez besed ostanem, ko vidim, kako malo izraza in obraza imajo nekateri muzikanti danes. No, morda pa so to samo neumnosti, ki smo jih že vsi kdaj naredili. Ampak ker smo zmogli že marsikaj, verjamem, da bomo zmogli popraviti tudi to. Mar ne?

 

Hvala vam!

Pa vse dobro – do prihodnjič …

 

Domen Hren

November 2017

V življenju sem ves čas vedel, da sem drugačen od ostalih. Da mi je namenjeno drugačno življenje. Hvaležen sem, da mi na pot vedno stopijo ljudje, ki v meni prepoznajo dobro in mi pomagajo, da se ob delu in življenju nasploh ves čas plemenitim. S tem pomagam mnogim in sebi.

Eden največjih mejnikov v mojem življenju je bil dan, ko sem spoznal svojo ženo. Ni bilo treba veliko, da jo prepričam, da se preseli k meni. Sem pač varčen in eno stanovanje stane manj kot dve. Pa še vsak večer sem se lahko stisnil k njej. Morda ne veste, ampak spoznal sem jo takrat, ko sem kot »novonastali« urednik prve tovrstne revije pri nas iskal lektorico. Prevzela me je in ni minilo veliko časa, ko sem jo zaprosil za roko.

Rekla je da! Roko na srce, prepričljiv sem bil vedno, na koncertu moje Zreške pomladi pred 1500 pričami pa si niti ne bi upala reči ne. (smeh)

 V tistih dneh, ko sem bil najsrečnejši človek na svetu, je Barbara najino srečo še oplemenitila. Povedala mi je, da bova postala starša. Da bom očka! Podarila mi je najlepši naziv, ki ga moški lahko prejme.

Ne prvem pregledu je bilo vse v najlepšem redu. Nato pa so sledili takšni in drugačni zapleti. Zdaj bom zgodbo devetih mesecev skrajšal, ker tega, kar sva tiste dni z ženo preživela, molitev, ki sva jih zmolila, na tisoče prebranih raziskav, neprespanih ur in čustvenih ran ne privoščim nikomur. No, žena je – stroj, kakršna je – nekaj dni pred porodom celo diplomirala ... in rodila se je Mila. Tisti dan in še nekaj kratkih mesecev povsem zdrava deklica, dokler ni začela zaostajati v razvoju na vseh področjih. Sledilo je skoraj eno leto neprestane borbe s sistemom, z vsemi, ki so nama stopili na pot, in s samima seboj.

Nihče, ampak res nihče te ne pripravi na to. Nič ti ne spodreže nog tako grdo kot dejstvo, da si na koncu sam. Doma, za štirimi stenami jočeš z ženo in otrokom v naročju. Dejstvo, da morda tvoja deklica ne bo nikoli hodila, govorila, da je njena vrstnica na drugi strani sveta v starosti zgolj nekaj let ravno umrla, da nas je takšnih, ki tako jočemo v objemu drug drugega na celem svetu le peščica, nekje okrog 200. Da smo mi prvi v Sloveniji in da nam nihče ne zna povedati ničesar!

Ne, res te ne more nihče pripraviti na to. Pa, da ne bo pomote – uredništvo revije je raslo, posel je tekel nemoteno. Služboval sem na radiu, televiziji, pri reviji in drugod. Tašča mi je naštela kar pet služb. Žena? Ženska s celotno poslovno kariero pred sabo, s sedmo stopnjo izobrazbe, je pustila vse. Ostala je doma in skrbela za naše uredništvo, kot to počne še danes. Ko poskrbi za nebroj Milinih osebnih in siceršnjih terapij, pa gor drži še hišo. Vmes sva se namreč iz celjskega stanovanja, ki sva ga dala v najem mlademu paru, ki je spominjal na naju pred leti, preselila na Jeruzalem. Bliže Bogu? Niti ne. Vstran od težav in vsakodnevnih skrbi glede nepotrebnih stvari.

No, zdaj bom spet skrajšal naša zadnja štiri leta. Za svoje pojme imamo vse, kar je materialnega v življenju »treba« imeti. Ampak to ne šteje nič. Vse, kar smo ustvarili, smo ustvarili z lastnimi rokami in z nesebično pomočjo svojih najbližjih. Tudi to ne bi štelo čisto nič, če ne bi kot družina živeli, kot se »zagre«. Živimo življenje v veliko večji polnosti kot morda vsi drugi, ki nimajo te sreče, da bi živeli posebno življenje. Otroček hodi in razume vse. Kaj hodi, na poganjalčkih je bolj hitra od skoraj vseh vrstnikov. Zna se jeziti, besedi ata in mama pa sta v hiši izgovorjeni tisočkrat na dan. Aja, pa letos je z letalom za teden dni obiskala Nizozemsko. Zakaj Nizozemsko? Od tam prihaja in deluje genetik po imenu Dr. Koolen. Milin sindrom se imenuje Koolen de Vries sindrom. Vidite podobnost? Spoznala je osebo, ki ji je dala drugo, posebno ime. Mila uživa v svojem nekoliko drugačnem življenju. Izjemno rada naju ima in nemogoče je ubesediti, kako nezemeljsko rada imava midva njo. Denar in materialne dobrine tukaj ne bi smeli biti pomembni, čeprav je vedno z njimi vse povezano. A raje vprašajte in spoznali nas boste v drugačni luči. V takšni, ki omehča še najbolj okamenelo srce. Delamo za to, da svojim otrokom omogočimo boljši jutri. Zato muzikant poti znoj. Ker ni nič podarjeno. No, razen ene stvari! Naši otroci s posebnimi potrebami. Naš največji dar. Medtem ko nekdo pomiluje našo usodo, vam lahko sam iz prve roke povem eno: če bi lahko izbiral svojega otroka, bi še enkrat izbral Milo, prav takšno, kakršna je. Mila ni kazen, ona je nagrada! Ampak moja, najina izbira sploh ni pomembna, na koncu koncev je namreč resnica ena – ne midva, Mila je tista, ki je izmed vseh staršev izbrala prav naju. Kot je Tinkara izbrala Andrejo in Robija. Vsi naši posebni otroci so si izbrali hudo posebne starše. Zato nam prisluhnite. Poglejte nam v oči. Ne kažite s prstom za nami. Preberite revijo in pomagajte, da bo svet za vse jutri lepši in bolj enakopraven. Včasih kdo potrebuje finančno spodbudo in takrat moramo stopiti skupaj po svojih zmožnostih, zagotovo pa boste vsem nam najbolj pomagali, če boste svoje otroke, namesto da jih pripravljate na težko življenje, vzgojili v takšne ljudi, da bo življenje zaradi njih manj težko.

Hvala vam!

Pa vse dobro – do prihodnjič …

 

Domen Hren

 

 

 

Oktober 2017

Kdor ne skače, ni Sloven'c!

V minulem mesecu se je zgodilo toliko lepih reči, da tokratna izdaja res prekipeva od pozitive. Končno spet samo od dobrega! Toliko zelene barve, toliko solza sreče in ponosa, toliko zastav, toliko Golic se ni videlo in slišalo že dolgo dolgo. Za to so seveda v prvi vrsti odgovorni naši košarkarji, ki so na minulem Evropskem prvenstvu spisali eno največjih in najlepših pravljic naše dežele. 

Kdor v takšnih trenutkih ni užival in pokal od ponosa, verjetno res ni in nikoli ne bo pravi Slovenec! Ob vsem tem, kar se je zgodilo, sem ves mesec razmišljal o Sloveniji, o naši majhnosti, a po drugi strani naši veličini. Razmišljal sem o tem, kako in kdaj dejansko pokažemo ponos. Zelo redko! Če že, pa se ta naš ponos po navadi pokaže skozi šport in pogojno našo muziko.

Šport zagotovo velja za naš največji izvozni »artikel«. Vsemu svetu smo že ničkolikokrat pokazali, da to, da smo majhni, da nas je vseh skupaj manj kot za eno povprečno ameriško velemesto, ne pomeni nič. Srce in pogum znata premagati največje.

Enako se je sredi prejšnjega stoletja zgodilo z našo muziko. Avseniki so jo ponesli po Evropi in odtlej, čeprav bi jo želeli igrati mnogi narodi, ostaja tako dobra samo pri nas. Pravzaprav je naredila tako velik korak naprej, da po dneh, ko je morda še bila nekoliko odrinjena na stranski tir, danes prihaja na prvi peron. Vsi, pa čeprav jih to še vedno mnogo zanika, v običajnem življenju, takrat ko Dragić zadane koš, plešemo in skačemo na Golico. Hudiča, celo Američani se učijo refrena Kdor ne skače, ni Sloven’c.

Verjetno se Gamsom, ki so prvi zapeli ta refren, ni niti sanjalo, kaj bo iz tega nastalo. Če bi jim takrat nekdo rekel, da bo vsa Evropa to poslušala, celo skakala in se veselila z nami, bi verjetno rekli, da se mu je zmešalo. No, poglejte, kaj je nastalo iz tega! Zdi se skoraj kot nekakšno nacionalno gibanje. Vsi bi želeli biti kot košarkarji. Vsi, ki do zdaj niso verjeli, kočno verjamejo, da se da. Na katerem koli področju.

A mislite,da so Avseniki na začetku vedeli,  da bo njihovo muziko poslušala in preigravala vsa Evropa in celo nekatere druge dežele izven njenih meja? Ne. Vse, kar sta brata Avsenik vedela, je to, da imata nekaj srčnega, dobrega, nekaj, kar lahko vzbudi dobre občutke tudi pri drugih. Kar pa je najpomembnejše – verjela sta, da sta to sposobna pokazati komur koli, ki jima bo pripravljen prisluhniti. In uspela sta.

 

Poglejte Isaaca Palmo. Fant nekaj let nazaj niti sanjal ni, kaj ga čaka na drugem koncu sveta. Poleg ljubezni ga je čakal uspeh. Zakaj? Ker je verjel vase. Ker je vanj verjela njegova žena Patricija. Nista vedela, kako daleč lahko prideta, vedela pa sta, da Isaac poje iz srca ter da verjame vase in svoje sposobnosti. Če se malce nerodno izrazim, morda svojega potenciala v ogromni Argentini ne bi nikoli uspel izkoristiti v takšni meri, kot mu je to uspelo v Sloveniji v tako kratkem času.

 

Kaj nas v bistvu naučijo zgodbe Isaaca, Avsenikov, Slakov, slovenskih košarkarjev in vseh drugih odličnih športnikov? Na določeni točki so se rešili okov, ki nas tarejo, odkar pomnimo. Vedno smo se imeli za hlapce, za majhne in nepomembne. To je generacijam, ki so sledile, tako zlezlo pod kožo, da nas je že hudimano močno obremenjevalo. Zgornji akterji so ves čas verjeli vase. Si upali razmišljati mimo teh pogubnih okov.

 

Kaj je ponos? Kaj je nacionalni ponos? Jaz ga vidim kot ljubezen. Ljubezen do sebe! Ker – kako bomo druge prepričali, da smo dobri, če najprej sami sebe ne znamo imeti radi in verjeti v to, da smo lahko dobri. Ko to preidemo, ko se zavemo, da smo lahko enkrat na vrhu, da smo iz takšnega testa, takrat bomo na vrh tudi prišli. Prej je to nemogoče.

 

Kaj smo se torej naučili? Za božjo voljo, imejmo se radi, zaupajmo vase in končno začnimo to svojo majhnost jemati kot prednost, ne slabost.

 

 

 

September 2017

Svet po bratih Avsenik

Če želimo pokazati veličino mojstra, moramo na ogled postaviti njegovo sliko. Samo tako bomo v celoti vsi doumeli veličino stvarnika. In kaj je slika Vilka Ovsenika?

 

Da sem lahko vsaj začel razmišljati o tem, kakšen svet sta ustvarila brata Avsenik, da sem lahko sploh začel dojemati, kaj pomenita delo in življenje Vilka Ovsenika, sem tokrat (to je bila dejansko moja prva asociacija) pobrskal po zgodovini in filozofiji daoizma oziroma taoizma. Starodavni simbol jin in jang je tisto, na kar pomislim, ko razmišljam o simbolu slovenske domače glasbe – o bratih Avsenik.

Čeprav ju nekateri zgrešeno razlagajo kot nasprotujoča si elementa, je pravzaprav jin in jang simbol ali princip, ki pomeni nekaj povsem drugega. Ta starodavni koncept kitajske filozofije razlaga, da na svetu vse stvari obstajajo kot nerazdružljive. Da ena stran ne more obstajati brez druge.

Dva pola se privlačita in dopolnjujeta v edino možno celoto. Kot ponazarjata različni barvi, so si stvari v osnovi povsem drugačne, a kot ponazarjata piki, imamo v svojem jedru nekaj tistega, kar ima druga polovica. Ena polovica ima element drugega, zato da zna poiskati drugo polovico, ki ji pripada. Če vzamemo za primer luč, je njena druga stran tema. Na eni strani ogenj, na drugi led. Na eni strani glas, na drugi tišina. Torej – samo če poznamo temo, znamo razumeti, kaj pomeni luč. Katerega koli sveta ne moremo doumeti v celoti, če za osnovo nimamo dveh elementov.

In sveta narodno-zabavne glasbe ne moremo doumeti, če nimamo dveh elementov, če nimamo svetovnega glasbenega fenomena, bratov Avsenik.

 

V nadaljevanju revije predvsem o Vilku Ovseniku razglabljajo tisti, ki so ga osebno poznali, z njim živeli, delali in občutili njegovo moč. Verjetno jih na enem mestu v pisani besedi ni bilo toliko zbranih še nikoli. Sam moč Vilka Ovsenika na žalost lahko dojemam samo skozi filozofijo, skozi glasbo oziroma, kot sem slikovito načel ta uvodnik, skozi sliko.

 

Tokrat na prvi pogled revije ni bilo težko sestaviti. A resnica je povsem drugačna.

Kako se pokloniti človeku, ki je tako velik, da si lahko v povsem pozitivnem smislu in čisto neoporečno kar sam reče siva eminenca iz ozadja ... Danes v času zloglasnih stricev iz ozadja lahko to uspe zgolj človeku, ki je zares velik. Morda celo največji. To lahko reče samo takšen človek, ki je v svojem življenju, v zgodovini svojega časa naredil nekaj, kar ni še nihče.

 

V kitajski zgodovini sta bila Yin in Yang rojena v kaosu. Rojena sta bila zato, da v ta kaos prineseta red. No, zdaj pa mi povejte, kdo, če ne ravno simbol na naslovnici, je v slovensko glasbo prinesel blagostanje, pravi začetek, temelje? Kdo, če ne brata Avsenik, še lahko pomeni nov red?

 

Toliko, kot smo se kregali tokrat, se že dolgo nismo. Pa ne samo v uredništvu, to ni nič novega, kregali smo se se z drugimi pripadniki domače glasbe, (pre)zagretimi privrženci in zagovorniki prvobitne domače glasbe. Vsi v skupnem cilju – pokazati veličino mojstra Vilka. Vsi smo imeli po svoje prav. Oni so rekli, da je bil največji Vilko. Mi po drugi strani nikoli nismo trdili, da je največji Slavko. Trdili smo zgolj to, da sta največja oba skupaj. Za to smo ta simbol, ki predstavlja nerazdružljivo celoto, postavili skupaj tudi na naslovnico. Mimogrede – naslovnica je digitalno pripravljena tako, da ju v tej podobi ne boste srečali v nobenem arhivu na tem svetu. To pravico smo si »vzeli«, ker smo želeli povedati več od same slike, nekaj, kar bi povsem mogoče želel povedati tudi Vilko Ovsenik.

 

Ne razumete?

Vprašajte se, kakšno je bilo poslanstvo Vilka Ovsenika. Kaj je delal vse življenje? Svoj božji dar je izkoristil za plemenitenje vsega, česar se je dotaknil. Nikoli v ospredje ni silil sam! Niti fotografiral se ni kaj rad. Zakaj bi, sedaj ko ga ni več, delali v nasprotju z njegovimi željami? Gospod Vilko Ovsenik enostavno pač ni hotel soja luči. Samo zato, ker je bil on »v temi«, je bil lahko brat v največji luči. In če je že moral na piedestal, je to storil samo z enim človekom – s svojim bratom. Vilko Ovsenik je bil tako velik, da se je ves čas zavedal svoje vloge. In izpolnil jo je stoodstotno. V bistvu je vedel, da sta z bratom jin in jang ter da drugače, kot se je razpletlo, ne sme in ni moglo biti!

 

Pa vse dobro – do prihodnjič …

 

Domen Hren

Avgust 2017

Razočaranje nekega mladeniča

 

V prejšnjem uvodniku sem vam predstavil življenjsko pot mladeniča, ki že osem let urednikuje tej reviji, ki jo nekateri tako zelo radi prebirate. Res sem vesel in vsi v našem uredništvu, da je vedno dovolj takšnih, da preživimo mesec. Brez vas, spoštovani bralci, nas ne bi bilo več na policah. Brez vas nas tudi takrat, ko se čez mesec nabere zgolj toliko, da se pokrijejo osnovni stroški izdajanja, ne bi bilo več. Vsak razumen poslovodja ali šef bi takrat rekel: Dovolj je, ne bomo se šli več! 

Ampak saj veste, kako je z razumom in srcem. Pogosto se sporečeta. Hvalabogu. Če bi računali na kakršno koli pomoč, če bi računali na to, da nas bodo pokupili samo člani ansamblov, ne bi prišli daleč. Že zdavnaj bi bili spet tako kot oni sami – igrali bi čez vikend, poslušali in gruntali, kako se ga je on in on zapil, kako se on in on spopada s težavami v zakonu, kako so se oni in oni z nevesto zaklenili na WC, ker si je slednja želela z enim izmed muzikantov še zadnjič okusiti radosti samskega stanu, poslušali, kako se je dama iz Švice pripeljala onemu in onemu na dom z domnevno njegovim sinkom, poslušali, kako se je tista spečala z žirantom tega in tega festivala, in še in še.

O tem ne bomo nikoli poročali. Ne bomo objavljali novic, iz katerih bi tekla kri, ko bi jih oželi. Ne bomo, kot me je pred kratkim v strahu vprašal cenjeni organizator festivalov, »revolver cajtung«. Preprosto bomo to, kar smo bili doslej. Zdrava vest, ki bo potrkala takrat, ko se nam bo zdelo, da nekaj, kar je jasno skoraj vsem, nekdo pač mora povedati, zapisati ali narediti. Razum, ki bi nam nekajkrat povečal naklado in prinesel dobiček, ne bo nikoli prevladal. Srce nam veleva, da pišemo zmerno in na način, ki glasbi in glasbenikom ne škodi. Že tako ali tako si nekateri muzikanti in kakšne hitro povzpele se zvezde v tem šmornu sami škodijo.

No, zdaj pa k razočaranju. V minulem mesecu smo načrtno na naslovnico postavili nekoliko bolj populistične naslove. Tiste, za katere smo tako kot vedno želeli, da nekoliko bolj potrkajo na določene vesti, da morda malce stisnejo. Da nas zdramijo. In so nas!

 

In to kako!

Toliko, kot se je o festivalih razpravljalo minuli mesec, se mislim, da ni še nikoli. Res je, da se je spet samo govorilo. Res je, da že dve leti ocenjujemo festivale in malo bolj vestno ali konstruktivno-kritično pišemo o dogajanju na domači sceni. A stvari se zganejo šele takrat, ko smo malo bolj »žleht« pri naslovih. Kar naenkrat se zdaj zgodijo sestanki, klici, pogovori in stvari, verjamem, tečejo v pravo smer. Kljub temu da bi mi v minulem obdobju zaradi tega še kdo več »zarinil nož v hrbet«, sem to, smo to naredili zaradi srca. Zaradi tega, ker želimo, da se stvari izboljšajo, in ker želimo pomagati po svojih najboljših močeh. 

A veste, o katerem srcu govorim?

Na vurberški festival sem šel z avtomobilom, polnim prejšnjih izdaj revije. Ja, s tem sem naredil nekaj reklame, še več pa sem naredil za ljudi, ki so prišli tja. Večina jih tistih izvodov še ni imela v rokah. Zdaj jih imajo doma. Brezplačno. Na vznožju vzpetine sva z ženo srečala ostarelega gospoda z berglo. Zelo zelo težko se je premikal. Ustavil sem avto in ga povabil v avtomobil. Bil je že tako opešan, da tega sam ni mogel, zato sem mu pomagal v avto, mu pokrčil noge, da sem lahko zaprl vrata, in ga z največjim ponosom odpeljal proti vrhu. Gospod je bil zelo hvaležen. Zahvalil se nama je in šele kasneje sem izvedel, da je bil to »Mladikin« dedek. No, pravzaprav dedek njihovega harmonikarja. Ko sva prišla v novinarski center, sva se z ženo najprej akreditirala in tam so naju organizatorji zasuli s prijaznostjo, svojimi dobrotami in vsem, kar sem potreboval. Sam pa sem želel še nekaj. Pivo! Videl sem ga v izložbi grajske gostilnice in prijazni natakar nama ga je z ženo želel podariti. Šlo je za butično pivo. Zelo se mi ga je zaluštalo. Še bolj pa sem ga želel plačati. Da dam nekaj nazaj! Da vam vsaj malo povrnem, sem dejal, ker je tako prav. Ker si zaslužite.

Z ženo sva na stopnišču do konca pogledala javno generalko in odšla proti avtomobilu po revije. Pri avtomobilu srečam cenjenega prijatelja, gospoda Tomaža Tozona, ki si je želel ob vurberškem gozdu nekoliko spočiti ušesa. Ko sem ga pozdravil, sva padla v lepo debato o pričakovanjih, končanju generalke. Čez čas me redarji ogovorijo, češ, ali poznam avtomobil, ki je zaparkiral dovoz. Ne pijača ne vsa ostala jedača ne bi mogla do vrha, če ne bi Tomaž, ki je bil še vedno ob meni, povedal, da je avtomobil od njegovega šoferja. Brez obotavljanja sem hitel poiskat Francija Černeta, radijskega kolego z Radia Triglav. Vedel sem, kje ga bom našel, in uredil, da je čim prej odstranil avtomobil, da Vurberk ni ostal brez pijače.

Bil sem vesel, da se lahko na Vurberku tako sproščeno počutim, da lahko z dvigneno glavo vsakogar pozdravim. Da lahko dam za pijačo, da se lahko grem šoferja, redarja, da lahko pomagam! Da lahko po vsem tem sedem tik pod oder in se veselim slišanih pesmi. Vesel sem, da lahko muziko doživljam tako globoko. Verjamem, da je ne doživlja vsakdo tako, in zdaj končno upam, da boste razumeli, zakaj bo pri nas na prvem mestu vedno srce, ne razum.

Zdaj končno upam, da bodo ansambli in vsi drugi, ki se jih revija tiče, doumeli, da revijo delamo za in zaradi njih. Zdaj končo upam, da ne bom več dolgo razočaran nad dejstvom, da se nekatere naše domače zvezde vedejo tako zvezdniško, da so res že patetične, in da bodo končno začele revijo dejansko brati!  Da ne bodo na podlagi naslovov napačno sklepali ... Da bodo razumeli, da se knjige ne sodi po naslovnici! Da so teze po spremembah v domači glasbi nuja in da so odprte za diskusijo. Da nismo bogovi, ker bi jih zapisali, ampak očitno edini, ki si upamo.

Pa vse dobro – do prihodnjič …

 

Domen Hren

 

 

 

JULIJ 2017

Zgodba nekega mladeniča 

Naj vam tokrat predstavim življenjsko pot nekega mladeniča.

Rodil se je v letu, ko smo na stenah šol še imeli maršala Tita, slavili pa ga na glas nismo več. Ob pridnih starših je odraščal z bratom. V šoli se je dobro učil in kmalu, ko mu je bilo tam nekje 7 let, ugotovil, da je na harmoniki nekaj, kar ga privlači. Gledal je očeta, kako ponosno odpira »kufer« svoje Melodijine klavirske harmonike, ki si jo je kočno lahko kupil. Najprej je bilo treba namreč sezidati hišo in poskrbeti za varno zatočišče družine. Od takrat naprej je na glasbenem stolpu v jedilnici ves čas vrtel Avsenike in Kovače pa vadil in vadil. Nikoli mu ni šlo dobro od rok, a veselja ni izgubil. Ta spomin tega mladeniča spremlja že 30 let. Vmes je, ko mu je bilo šele osem let, za pol leta odšel kar sam z vlakom na Hrvaško in se pri tabornikih učil življenja v drugi državi. No, to je v svojem življenju kasneje zaradi šole, politike in glasbe storil še mnogokrat. 

Čeprav se je drugod vedno dobro znašel, na dom in svoje korenine pa na domačo pesem nikoli ni pozabil. Domača pesem je še bolj tlela v njem. Celo tako močno, da se je na škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani odločil za vpis v glasbeno šolo. Njegov brat je takrat že presedlal na diatonično harmoniko, klavirske pa se je učil zgolj še v šoli. Roko na srce je za to kriv Lojze Slak, kamor ga je oče peljal kupit prvo frajtonarico. Res pa je tudi, da za »klavirko« še danes nima dovolj kil.

No, nazaj k našemu mladeniču, ki je že naslednji dan, ko se je vpisal v glasbeno šolo, po pošti prejel prvo klasično kitaro. Oče jo je dan prej kupil z mamo v Celju in s ponosom poslal v škofove zavode. Starša sta naredila vse, da bi njuna »mulca« čim bolje dozorevala. Kapo jima dol.

 

Na svojo kitaro je v življenju odigral toliko maš kot verjetno v tej domači glasbi malokdo, razen če je tako kot on moral križati čelo po sedemkrat na dan.

No, ta dogodivščina s škofi in patri ter enkrat celo v posebni audienci s papežem se ni dobro končala. Kljub temu da so ga naučili vsega, kar ve (razen tistega, kar so ga kasneje na univerzi družboslovni politiki), je ugotovil, da kljub poznavanju starogrške kulture in znanju latinščine to ni to. Čas je bil, da se vrne h koreninam.

K tistemu momentu, ko je iz dnevne sobe špegal v jedilnico, kjer je oče poslušal in igral Avsenike, Slake in Kovače. Ti slednji so bili za očeta še posebej fajn.

Seveda takrat ne oče ne sin nista vedela, da bo čez desetletja šef tega ansambla z ženo vabil tega mladeniča k sebi na malico. Da mu bo iz čistega veselja in hvaležnosti poslal malico po pošti. Ja, res je – Franci in Hermina Šegovc sta mu prejšnji mesec po pošti poslala kruh, klobase in nekaj sladkega zanj, za njegovo ženo in hči. Zakaj? Ker sta mu hvaležna za to, kar počne za domačo muziko in za Štiri kovače.

 

No, gremo spet nazaj. Po koncu srednje šole je z bratom ustanovil svoj ansambel in vadil, vadil ter še enkrat vadil. Se torej učil, učil in še enkrat učil. Tako, kot je pisalo na spričevalu, ko se je še slavilo Tita.

Prišel je čas, da se s svojim ansamblom poda na festivalski oder. Na Vurberk! Vadil je tako, da se je klarinetist celo z ženo skregal, ker ga ni bilo nič doma. Ampak še vedno so se mu kljub izdatni pomoči mentorja Avgusta Skaze hlače na predizboru in potem na samem festivalu tako tresle, da mu jih je pas komaj držal na pravem mestu. Po domače – bil je, skupaj s člani svojega ansambla, »podelan« do konca. Ampak uspelo je! Že na prvem so dobili bronastega zmaja. Res je, da so takrat prvi štirje ansambli imeli vsak svoj avtobus navijačev. Tisti prvi celo dva avtobusa. Ampak vseeno je bil očitno tako uspešen, da je na Radiu Celje potem v analizi Tomaž Tozon v ponedeljek posebej izpostavil pogum in svežino njegovega ansambla. Šlo je samo še navzgor, do srebrnega in nato do dveh zlatih. Čeprav kot muzikant ni uspel in je danes zgolj povprečen »muzikantar«, ima to srečo, da vseeno skoraj vsak vikend igra in do glasbe kljub temu, da ni profesionalec, goji izjemno profesionalen odnos.

 

Se pa z glasbo povsem profesionalno ukvarja danes na drugih področjih. Na televiziji, na radiu in v časopisu. Pri slednjem ima še posebej veliko voljo. Celo tako močno, da mu zdaj oče vseh festivalov Zdravko Geržina in gospod Tomaž Tozon v ponedeljek po festivalih pomagata pripravljati analizo nastopajočih. Takrat, ko je sam stopal na odre festivalov, sta bili to osebi, ki ju je častil kot božanstvo. Cenil ju je tako močno, da mu nobena druga politična ali poprej verska inštitucija ne bi mogla obrniti glave. Da ne bo pomote, točno tako ju ceni še danes. Spremenilo se je samo eno – poprej je šlo za relacijo žirant, tehnični organizator, tekmujoči. Danes ima to čast, da ga ti dve osebi lahko imenujeta za kolega. Drznil bi si reči, da se ob vseh šalah in anekdotah, ko se vsi trije spominjajo teh desetletij, družijo in spoštujejo na zelo prijateljski ravni. Glede na to, da je eden odlikovan z redom za zasluge Republike Slovenije, drugi pa je na plano med drugim spravil vse slovenske misice, sta naredila res ogromno. Da se ta mulc, ta mladenič, da se torej jaz lahko z njima (in drugimi njima podobnimi) družim danes na takšen način, si štejem v čast. Očitno nekaj delam prav.

In, ja – bil sem tudi na tokratnem Vurberku. S ponosom sem tja peljal celo ženo!

In bil sem razočaran. Nekaj bo treba spremeniti. Delamo na tem!

JUNIJ 2017

Najsvetejša dragocenost!

Nadalje so tukaj številni mladi glasbeniki ali posamezniki, ki so pripravljeni plačati, da so na naslovnici. No, še vedno se ne damo, in kljub temu da podpiramo vsakršno dejanje glasbenikov, ki pomeni napredek v pravo smer, se na takšen način ne prodamo, če tudi sami ne verjamemo v naš skupen uspeh.

V tokratni reviji imamo še eno reč, ki se je zgodila prvič. To je Stane Vidmar, ki ne poje o mami. Tokrat je šel korak vstran in nam predstavil ... Ste pripravljeni? Svojega očeta! Po devetih izdanih »knjigah« – to so njegove plošče – in po nebroj padcih na kolena boste v reviji Muzika prvič spoznali njegovega očeta! 

Koga še imamo? Aja, imamo nove Čuke. Njihovo povprečje se je v minulem mesecu zelo zmanjšalo. Seveda govorim o letih, ker je tamladi in tanovi čuk tako mlad, da bi mu lahko bil kateri izmed ostalih z lahkoto oče. Pa se seveda nismo odločili in jih postavili na naslovnico, ker bi se potem še prej razvnela debata in nov »škandal« glede pobega tega mladega čuka od njegovega prejšnjega ansambla. Fakini so dobesedno čez noč ostali brez rednega člana in pred polno sezono špilov zdaj mrzlično iščejo nadomestilo zanj. Kakšen drugi medij bi takšno novico hitro pobral in iz nje naredil megasenzacijo, ki bi se prodajala kar sama od sebe. No, mi tega ne delamo, ker bi potem skoraj vsak mesec lahko opisali kakšen nov pobeg.

In če smo že pri pobegih ... A veste, kdo še je »pobegnil«? Marija Ahačič Pollak. Čez noč je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja »pobegnila« na drugo stran luže. Avseniki so – tako kot prejšnji ansambel najnovejšega čuka – tako rekoč čez noč ostali brez članice. In to zelo pomembne članice. Tiste, ki je odpela njihovo prvo veliko vokalno uspešnico. Celo tako daleč je segla zamera, da je bila Marija Ahačič Pollak izbrisana iz zgodovine ansambla. Pa še dlje je šlo, tako daleč, da se je šušljalo in kasneje celo govorilo, da naj bi bila prav Marija odgovorna za tragedijo, v kateri sta pokojna Brigita in Slavko Avsenik izgubila svoja dva otroka. Prav po detektivsko se je, čeprav živeča na drugi strani poloble, morala znajti in dokazati svojo, seveda, popolno nedolžnost. No, v resnici je Marija Ahačič Pollak odšla zaradi družine. Ker si je zase in zanjo želela lepšega in boljšega jutri.

 

No, tako lahko počasi zaključim svoje razmišljanje o naslovnici. Odločitev je že zelo blizu. Ostane mi Franci Šegovc ali pa mlade mamice mladih Gadov, Modrijanov, Svatov in še koga. Ob tem, ko imam čast ob osemdesetem rojstnem dnevu Francu iskreno stisniti roko, ugotovim, da je njegova družina prevelika za naslovnico. Njegova družina smo namreč vsi mi, ki poslušamo in preigravamo Štiri kovače.

No, pa je izbor opravljen.

 

Na naslovnico postavljam mlado mamico Barbaro, njenega gada Davida in njuni zlati hčerki Stelo in Loti. Potrebujete obrazložitev? Zato ker je družina najsvetejše, kjer se vse začne in konča. Zato ker je družina ... Ah, saj ste razumeli. Sem že tako predolgo razmišljal in kompliciral – grem še sam k svojima dvema.

 

 

MAJ 2017

Vi imate škarje, a mi smo platno!

Spet je tu nedelja, spet ležim na kavču, Vunjak se na televiziji spet razteguje bolje kot vsi drugi in jaz ob tem razmišljam o delu, ki smo ga opravili v reviji. O tem, kako smo se mi »raztegnili«. No, če sem bolj natančen, razmišljam o delu, ki ga je opravila domača glasba.  Naše delo v reviji ni samoumevno. Vse je odvisno od tega, kaj prinese mesec in kaj v dotičnem mesecu doživimo na glasbeni sceni. In zgodilo se je mnogo! 

 

Zgodila se je Polka in valček. In tukaj lahko ugotovim, koliko smo se »raztegnili«. Toliko, da že prvi delovni dan po festivalu prejmemo na roke napisana pisma gledalcev, ki nam pojamrajo o glasovanju in še čem.

To si štejemo v čast, ker želimo biti tisti, na katere se obrnete po pomoč. Tudi ansamblom želimo pomagati in zato (in zgolj zato) s strokovnjaki pripravljamo analize njihovih festivalskih nastopov. Pravzaprav moram priznati, da se tega festivala od vseh vedno
najbolj veselim. Veselim se ga zato, ker karkoli bodo nacionalkini organizatorji naredili, nikoli ne bo dovolj dobro. In mi bomo lahko o tem debatirali. Žal imamo do te televizije, verjetno predvsem zato, ker jo plačujemo, malce nenavaden odnos. In potem poslušamo o tem, kako so se spet eni bolj kot drugi organizirali, kako je vse podkupljeno … Po moje bi si RTV Slovenija vseeno zaslužila več pohval, kot jih je deležna. Dajmo si priznati, da takšnega festivala (govorim o SPV-ju) v organizacijskem in siceršnjem smislu ne bi spravil skupaj nihče drug. Verjetno zato, ker veliko udeleženih v procesu ustvarjanja festivala to muziko dejansko ljubi. Ko to združimo z dobrim županom kraja, kjer se festival dogaja, imamo zelo dober obet.


Res je, da festivali izgubljajo na moči, ki so jo imeli pred desetletjem. Se sprašujete, zakaj? Zato ker je cena nebroja vaj, pesmi, strokovnih podpor, narezkov, pijače in vsega, kar je treba ponuditi navijačem, višja kot cena enega videospota, ki ga potem na treh kanalih videvamo v nedogled. Ko nas gleda mnogo več kot 100.000 ljudi naenkrat, je to sicer lahko dobra, a žal tudi zelo slaba reklama, če se nam nastop, denimo, ne posreči. Če vprašate mene, je potem nagrada, ki je sicer vredna ravno toliko kot snemanje videospota, premalo.


Precej lažje je, denimo, posneti spot, vanj stlačiti kolikor je mogoče mladih in čim manj oblečenih deklet, se postaviti na plažo, da bo razgled ja čim lepši, in koga briga muzika. Videospot nato z nekaj sporočili vsak dan zavrtita obe komercialni televiziji, če bo imel zunanji pogodbeni grafik na nacionalki dober dan, bo »spustil skozi« spot še na njihovo lestvico, in smo že skoraj tam. Hit bo rojen, ker ga bomo pač slišali skoraj vsak dan in se nam bo zato vtisnil v spomin.

 

Ja, ogromno dela nas še čaka! Vse nas: ansamble, medije, organizatorje festivalov oziroma urednike oddaj. Zdi se, da lahko tisti, ki imate v rokah škarje, res veliko naredite. A ne pozabite (tukaj se postavim na stran ansamblov) – mi smo platno! Če se mi odločimo, da ne želimo biti rezani, če se mi odločimo, da ne gremo na oddajo, na festival, na radio, če vam ne dovolimo predvajanja svojih pesmi (tukaj lahko sicer nekaj težav povzročijo založbe in nepismeni ansambli, ki podpišejo slabe pogodbe z njimi), vam še kako dobre in nabrušene škarje ne koristijo nič!


In zdaj še moje (naše) mnenje glede kvazi škandalov, ki se jim posvečamo in jih demantiramo v tej izdaji.


Jaz sem Domen Hren. Urednik revije, televizijski in radijski voditelj, član Zreške pomladi in morda sem še kaj pozabil. Doma imam ženo in hčer. Slednja je božji dar. No, zdravniki so temu rekli medicinski čudež. Da bi moja družina postala klasična, neposebna, zdravočuteča in kaj je še teh univerzalno sprejemljivih zakonitosti, ne bo in ne more doseči nihče! To je pa tudi vse, kar vam bom povedal. Kaj več vas ne zanima, ker tudi mene ne zanima, kaj se dogaja pri vas doma!

 

APRIL 2017

Pa vendarle berejo ...

Sedim na kavču, gledam televizijo in pišem uvodnik.

Med komercialno in nacionalnotelevizijo ponavadi ni težko izbirati. Ve se kdo se mora za svoj kruh boriti bolj kot drugi. Ampak tokrat je drugače. Človek ne ve ali bi gledal kako plešejo ali bi gledal kako špilajo fuzbal slovenske »zvezde«.

 

Še dobro, da ima komercialka v nedeljo zvečer skoraj več oglasov kot programa in ta čas izkorisim za žogobrc in da pojem zrezek, ki je ostal od kosila. Tipičen sproščen večer. Kar se televizije tiče, je sprostitev zagotovljena. Dobro, so reči, ki bi jih bilo za izboljšat ampak sem ubral bližnjice. Pri tisti tretji komentatorki ob plesih, dam pač malo bolj na tiho, pri nogometu pa, ko se malo preveč nagnetejo pred naša vrata, zanalašč že petinštiridesetič preverjam vsebino končane revije. Da se delam da delam in mi ni treba trpeti z njimi na igrišču.

 

Za nami je mesec, ki je bil tako poln dogodkov, da smo morali nekatere redne rubrike za ta mesec upokojiti, da smo povedali vse, kar smo videli in doživeli. Tudi kolofon se polni in sodelavcev, ki nam pomagajo, je že res veliko. Kot je bilo veliko življenje dveh, od katerih smo se morali posloviti. Še zadnje besede v slovo smo jima zapisali v nadaljevanju. Poklonite se jima. Ko se sprehajam naprej po reviji, vidim, da bomo spet pestovali in da so naši muzikati pravi zajci. Čedalje več nas je. Upam, da v tej naši »kletki« ne zmanjka kruha in korenja.

No, potem pridem do naslovne zgodbe, in medtem ko naši v zadnjih dveh minutah borbe dobijo gol, izpade še harmonikar v plesnih čeveljcih, Miha. Kljub temu je zagotovo zmagal, ker njegova draga doma že pripravlja plenice za novorojenčka, ki je na poti. Nato se malo sprehodim po zgodovini domače glasbe, o kateri bi lahko pisali toliko, da bi papirja zmanjkalo. Včasih kar ne verjamem, koliko zgodb, ki kot bombončki sladkajo našo muziko, se da poiskati. Toliko majhnih, dobrih in lepih skrivnosti vemo in izvemo na svoji poti odkrivanja, da se mi kar smeji. V Stihih me kolega poduči, kako se gre dobrega marketinga in kako bogi smo si eni, ki nam ne sledijo tako kot drugim. Pa imamo morda še celo več povedati, samo nismo na pravi strani. Malo pojamramo in gremo naprej v napovedovanje novih zmag, festivalov in koncertov. Vmes se malo izlečimo in uredimo reči na vrtu in že smo pri zloglasnem festivalu Slovenska polka in valček. Smo se hoteli malo poigrati in napovedati zmagovalca. In smo ga. Klapo Skala smo dali na plakat, ker vas je veliko tako hotelo. Tu smo, da ustrežemo, če je le mogoče. No, potem smo v tem bolj sproščenem tonu nadaljevali in v Karikaturi orisali najbolj pomembnega čuka.

 

Potem smo predstavili tri ansamble, ki se jim trenutno dogaja toliko, da še sami ne vedo, kako bodo vse zmogli. Pomagamo jim s

tem, da vam povemo, da so vredni pohvale. Malce pred koncem se sprehodimo po vseh televizijskih pogramih, kjer vrtijo domačo muziko, in končno pokažemo vse, kar so ujeli naši fotografi in naše pisalo. Nismo hoteli delati razlik in smo vsakomur namenili po eno stran. Da ne bo zamere. Ker ansambli, veste, zelo radi zamerijo. Verjamem, da bi morda lahko zameril tudi kateri izmed naročnikov in rekel: skoraj osem let sem že naročnik, pa še nisem dobil harmonike. In morda bi imel celo prav, ampak mi se z usodo in srečo ne poigravamo, zato vedno žrebamo v živo, in ker vsem želimo enako dobro, samo upamo, da bodo naše velike letne nagrade prišle v prave roke.

 

In res – tokrat v bolj prave roke ne bi mogla priti. Toliko solza, kot smo najprej slišali in doživeli s strani mame in končno sina, ki je prejel harmoniko, še nismo doživeli. Ko si nekdo tako močno želi harmonike, ko nekdo tako močno obožuje in živi za Modrijane, potem verjetno ni večjega darila na svetu kot nova harmonika in učne ure modrijana Roka. Poti se v življenju včasih ne obrnejo v

pravo smer, kdaj pa kdaj se sreča ne nameni obiskati pravo osebo, a tokrat jo je zagotovo. Tokrat sem zajokal celo sam.

Zajokal sem, ko ste me klicali, mi pisali in me potrepljali po rami. In to tisti največji v tej muziki. Tisti, ki ste najbolj spoštovani brez kakršne koli nepravične pomoči. Vi ste me potrepljali in rekli, da celo pleh muzike govorijo o tem, a vedo, da ni nikogar, ki bi jih popeljal v še bolj pravičen svet domače muzike. Pisali in pohvalili ste moj prejšnji Uvodnik tudi bralci. Rekli ste, da si tega želite še več in da bi bilo prav, če bi lahko še kaj popravili. Se bomo trudili, kolikor bo v naši moči.

 

Ampak to bo šele drugo. Prva bo skrb za to, da delimo in delamo dobro. Da smo pošteni in do vseh pravični. Da bomo še velikokrat ugledali solze sreče, ki vam stečejo po licu. To je naša hrana, in kot bi potrdila tudi moja žena, ki je vmes že zaspala: jaz sem vedno lačen!

MAREC 2017

Ansambli me itak ne berejo ...

Zato komot povem tole:

Jezen sem. Pravzaprav ne. Zelo razočaran sem nad nekaterimi ljudmi v tej naši domači muziki. Revija Muzika bo tole leto zakorakala v svoje osmo leto izhajanja. Obstajamo seveda na eni strani zaradi ansamblov, po drugi strani pa predvsem zaradi izredno vzornih bralcev in naročnikov, ki jim je mar za domačo muziko in ki bi želeli o tej glasbi, ki jo tako obožujejo, izvedeti čim več.

Lahko bi jim govorili o ogromnih zaslužkih nekaterih akterjev te muzike. Lahko bi se zgražali nad zapravljanjem davkoplačevalskega denarja, ki gre v žepe le peščice ljudi, ki so trenutno pri koritu. Lahko bi jim povedali, kakšne zahteve imajo nekateri ansambli in kako težko jim organizatorji ustrežejo. Lahko bi torej pisali o tem, kako velikih »zvezd« se nekateri gredo. Lahko bi pisali o bivših urednikih nekega drugega časa, ki danes znašajo ves gnev nad tiste, ki so danes uredniki.  Lahko bi pisali o tem, kako nekateri radiji odkupijo avtorske pravice in se na račun pravih avtorjev s podporo in podkupnino krovne avtorske organizacije dejansko zelo obogatijo.

Lahko bi govorili o tem, kaj se dogaja v zaodrju festivala, da določen ansambel nato zmaga. Lahko bi vas popeljali celo na WC, kjer se je to zgodilo. Lahko bi pisali o tem, kako določena televizija določenim ansamblom plača za predvajanje njihovega koncerta. Lahko bi pisali, kako lahko na določeno televizijo prideš zgolj, če tvoj koncert posname določena privat firma, kjer ima prste vmes nekdo, ki tako ali tako dobi plačo s tiste televizije. Lahko bi vam pisali o tem, kako me je vodja enega najeminentnejših ansamblov v Sloveniji poprosil za povezovanje njihovega tradicionalnega koncerta, a se je na koncu po vseh pripravah vse izjalovilo in dan pred samim koncertom ugotovilo, da koncerta ne bom povezoval, ker ne delujem na pravi televiziji. Lahko bi pisali o tem, kako določen član komisije največjega festivala ni ljubil določenega ansambla in zato ta ansambel ni bil sprejet na festival. Bojda ni razumel teksta. No, ta isti ansambel je nato na drugem največjem festivalu s to isto pesmijo, s tem istim besedilom zmagal. Celo najboljšo nagrado za besedilo je dobil. In oba festivala je soorganizirala ista televizija, kjer je določen človek, ki ne razume tekstov, zaposlen. Lahko bi pisali o tem, kako se odločimo nekomu narediti reklamo, oni pa je nočejo narediti nazaj. Niti nočejo razumeti, da naše zgodbe, četudi včasih malo populistično zapakirane, želijo doseči samo dobro. Nekateri se celo ne zahvalijo. Nekateri so preprosto »preveliki«, da bi nas potrebovali, in mislijo, da samo mi potrebujemo njih. Lahko bi govorili o določenih ansamblih, ki se zelo trudijo in prosijo, da bi bili na naslovnici, pa jim tega ne moremo omogočiti, ker smo še vedno odvisni od prodaje. Nas ne plačajo davkoplačevalci ali bogat šef, ki si želi samo še več podjarmljenih medijev. Mi moramo sami poskrbeti za kruh devetih družin, ki »živijo« od dela na tej reviji. 

 

Lahko bi vam celo govoril o tem, kako so se svojci določenega velikana na odrski predstavitvi njegovega dela ponosno zahvaljevali, po drugi strani pa verjetno vedeli, da je nekaj na odru povsem izmišljeno in življenja velikana ne predstavlja na pravi način.

Lahko bi vam povedali takšne stvari, ki grdo in temno senco mečejo celo čez največji narodno-zabavni sestav vseh časov!

Res je, vse to bi vam lahko povedali. Pa ne bomo! Ne bomo, ker nismo kot oni. Ker nismo kot drugi in ker, četudi bi vam to povedali, to ne bi ničesar spremenilo. Ali pa bi – samo na kratek rok ... in na slabše. Vse v tej muziki ni lepo. Precej grde stvari se kdaj zgodijo.

Hvala bogu znamo vedno poiskati dovolj dobrih in lepih zgodb, ki jih delimo z vami v nadaljevanju. Celo čedalje več jih je. In če smo krivi za vsaj delček njih, potem je vse poplačano.

bottom of page