Je slavno ime breme ali prednost?

V aktualno izdajo Muzike se je prikradel "tiskarski škrat" in še pred prazniki "pojedel" pravi zapis in razmišljanje Marine Klinc Oset na temo tokratne naslovne zgodbe. Članek zato v nadaljevanju objavljamo v celoti in se Marini opravičujemo. Razmišljanje Jureta Zajca in Saše Avsenika pa lahko preberete v aktualni reviji, ki vas čaka na več kot tisoč prodajnih mestih po vsej Sloveniji.

»Čeprav še ni ravno dolgo od moje osnovne šole, je v tem času glasba ubrala poti, ki si jih takrat ne bi upal nihče napovedati. Spremenili so se stili, ansamblov je 'malo morje', število poslušalcev domače glasbe se je 'astronomsko' povečalo … Morda je bilo poslušalcev že v mojih šolskih letih veliko, vendar nas je le majhen delček upalo na glas priznati, da uživamo v narodno-zabavni glasbi.   Kot hči že takrat znanega in priznanega glasbenika, tako pri nas kot po Evropi, sem velik del časa veljala kot 'govedarka' in nekdo, ki vsekakor nima dobrega okusa za glasbo. Velik del moje mladosti je bil izjemno priljubljen stavek: 'Kaj pa misliš, da si, če si od Klinca?' Tudi nekaj učiteljev včasih ni znalo skriti, da jih moj priimek malo 'mori', čeprav danes zagotovo ne bi priznali, da je bilo temu tako. Zdaj, ko se z glasbo ukvarjam profesionalno, so se stvari zelo spremenile. Z možem Franjem pojeva na pogrebih in ljudje, tudi tisti, ki naju še niso slišali, zaupajo, da bova stvar izpeljala profesionalno in kakovostno, preprosto zato, ker Franja prepoznajo iz ansambla Modrijani, mene pa kot hčer Mira Klinca. Seveda poskušam biti na glasbenem področju čim boljša in nisem prav nikoli povsem zadovoljna s svojim izvajanjem, a sem vseeno velikokrat deležna spoštovanja, še preden odpojem ali odigram samo en ton. Ljudje me takoj povežejo z očetom in niti ne pomislijo, da bi lahko bil moj nastop slab. V svojem življenju sem se družila z marsikaterim 'velikim' človekom, ki je izjemno uspešen in spoštovan, spoznala pa ga ne bi niti v sanjah, če ne bi bil posrednik moj oče. Če bi rekla, da kdaj ne izkoristim kakšnega očetovega poznanstva, bi bilo to eno samo sprenevedanje, saj je v življenju preigral mnogo različnim ljudem; tako se včasih zdi, da ni težave, v kateri se on ne bi mogel obrniti na kakšnega 'starega' prijatelj in mi nuditi pomoči.

Biti hči znanega in dobrega glasbenika ter humorista je zame vsekakor velika prednost, vendar pa je v prvi vrsti še vedno najbolj pomembno, da vsi skupaj ostanemo skromni, na trdnih tleh in dobri ljudje. Konec koncev le to nekaj šteje in ob zadnji uri nam nobeno poznanstvo ne bo prav nič več koristilo.«