Franc Flere ni nikoli stavkal!

O godcu, muzikantu in legendi slovenske domače glasbe Francu Fleretu je bilo že ogromno povedanega in napisanega ob njegovi smrti, pa tudi v daljni preteklosti. Da bi spoznali in razumeli čar in glasbeni razmah njegove glasbe, je treba za začetek razumeti Fleretovo življenje in nato dati tej glasbi priložnost ter ji prisluhniti.

Flere se je rodil na Krtini pri Domžalah. Njegovo mladost in obdobje do prvega objema diatonične harmonike je zaznamovalo garaško delo na kmetiji. Četudi je slednjo prevzel od staršev in si ustvaril družino, je njegovo srce utripalo za glasbo. Občutenje preprostega kmečkega človeka, ki ga je obdajala čudovita in neokrnjena narava, na drugi strani pa obdelana polja, je bilo iskreno – kakršen je odnos pravega kmeta do narave. Iskrena je bila tudi Fleretova glasba. Skozi njegove poskočne polke je lahko sleherni poslušalec začutil veselje, v valčkih pa otožnost, hrepenenje, ljubezen ...

Vilko Ovsenik je nekoč dejal: »Fleretova glasba je glasba za ples.« To je začutil že ob prvem stiku s Fleretom. Flere je avtorske poskočne viže s svojim energičnim načinom igranja in podajanja glasbe naredil še bolj poskočne. Te skladbe so pri ljudeh dobesedno »vžgale«. Plesni pari so v polkah skakali, kot bi plesali po žerjavici. Od dela zgarani ljudje so ob zvokih Fleretove harmonike pozabili, da so utrujeni. V zasanjanih valčkih se je med plesnimi pari zanetila marsikatera ljubezen. Tej glasbi lahko priznamo, da je pripovedna, čutna, spevna, polna preprostih glasbenih motivov in tudi zato blizu slehernemu preprostemu slovenskemu človeku.

Flere je že v rani mladosti postal ohcetni godec. Na ohcetih se je izpilil v odličnega muzikanta, v pravem pomenu besede. Bolj kot to, da je bil v igranju harmonike kondicijsko nepremagljiv, je bilo ključnega pomena, da je Flere začutil ljudi, ljudje pa so začutili njega. Ta posebna medsebojna vez med glasbenikom in poslušalci je eden glavnih adutov, ki ga je popeljal na pot uspeha. Flereta so preigrane ohceti naučile številnih nenapisanih pravil, ki so v glasbi pomembna. S harmoniko ni nikoli preglasil petja zbrane družbe, ampak jih je z njo v ozadju spremljal. Nikoli ni s harmoniko rinil v ospredje, saj se je zavedal, da so pevci tisti, ki pripovedujejo zgodbo. Duška pa si je dal v instrumentalnih skladbah, kjer je zbrana družba podivjala od veselja. Franc Flere je bil srčen človek in brezmejni veseljak. O njem in njegovih peripetijah še danes krožijo številne anekdote, ki jih ljudje radi obujajo in se pri tem iz srca nasmejijo.

Nobena skrivnost ni, da je bilo Fleretovo glavno prevozno sredstvo traktor. Z njim se je (celo brez izpita) suvereno vozil po cestah, vse pridobljene kazni pa poravnal na policijski postaji, oprtan s harmoniko. Na traktorju ni imel klasičnega sedeža, ampak je sedel na leseni gajbi za krompir. Vedno pa je bila na traktorju prisotna harmonika – za vsak primer.

FOTO: Nebroj porok je odigral. Poznate ženina na tej fotografiji? Ja to je prav tako legendarni legendarni Tone Rus!

Ni znal domov! Flere je velikokrat svojo harmoniko raztegoval tako dolgo, da je pogosto prej omagala vsa zbrana druščina kot on sam. Tako se je zgodilo tudi na neki zabavi v znani moravški gostilni, ko sta ob 4. uri zjutraj v njej ostala samo še krčmar in Flere s harmoniko. Ko je krčmar že potiho upal, da se bo Franc poslovil in bo šel lahko tudi sam počivat, je Flere po 10 urah igranja dejal: »Počak', zdaj si bom pa še eno za dušo zašpilal!« Tako je tudi bilo. Zaigral si je Slakov valček Tulipan, ki ga je v družbi vedno rad igral in prepeval. Po zaigrani skladbi se je usedel na traktor, ki je bil parkiran pred vaško gostilno, in z njim nadaljeval pot proti domu. No, skoraj proti domu. Ustavil se je pred policijsko postajo, si oprtal harmoniko in zaigral še policistom. Slednji so ga z nasmeškom pozdravili in po končani skladbi vprašali: »Franc, kaj pa ti tukaj?« Flere se je nasmehnil in dejal: »Cela vas je že omagala, samo pri vas še luč sveti, zato sem se ustavil.« »Zelo težko se me dobi, še težje pa znebi!« Neki gospod je prirejal zabavo za svoje sorodnike in prijatelje. V vsej organizaciji je manjkala samo še harmonika. Ko je dobil številna priporočila za Franca Flereta, se je odločil, da ga obišče na Krtini. Na vprašanje, kako dolgo je sposoben zabavati goste, se je Flere nasmehnil in dejal: »Zelo težko se me dobi, še težje pa znebi!«

V aktualni številki Muzike preberite še mnogo več anekdot in prigod iz življenje enega najbolj veselih, neutrudnih in zanimivih godcev v Sloveniji!