Neponovljiv Avsenikov tercet Kako dolgo še?

V vseh letih izhajanj, ko smo Avsenike razčlenjevali po dolgem in počez, vsakič znova odkrijemo, da je preprosto preveč stvari, ki so se sestavile v en zares velik in neponovljiv glasbeni roman, da bi se dalo opisati vse, kar fenomen Avsenik pomeni.

Ena izmed stalnic vseh desetletij delovanja ansambla, ki vedno privre na plano, ko prebiramo Sivčeve, Jercogove ali druge biografije, ko se pogovarjamo s še živečimi akterji Avsenikove zgodbe, je ta, da je bilo vedno zelo veliko odvisno tudi od nepredvidljivih stvari. Veliko malih naključij je botrovalo marsičemu pri Avsenikih. Že sam začetek Avsenikove glasbe, to, da je Slavko Avsenik sploh začel rasneje razmišljati o glasbi, je on sam opisal kot »slučaj« – kot naključje, da je bil na pravem mestu ob pravem času.

Po marsikaterem članu se je, ko je ta spoznal, da ne bo več zmogel igrati pri Avsenikih, zgodilo, da se je ravno takrat pojavil nekdo drug, s točno takšnim žarom in energijo, kot so jo Avseniki potrebovali.

Bilo je leta 1974. V aprilu je Ansambel bratov Avsenik ponovno pripravil svoj tradicionalni jubilejni koncert. Bil je to že njihov pettisoči. Na tem koncertu so člani prejeli že deveto zlato ploščo. Za deseto so na tem istem koncertu prejeli še platinasto ploščo. Da ne bo pomote – to pomeni, da so razprodali deset milijonov plošč! Še Švicarji in Avstrijci so prišli na oder. Tudi oni so ansamblu izročili vsak po svojo zlato ploščo za po milijon prodanih plošč v svojih deželah. Za rekordno prodajo plošč so na domačem jugoslovanskem trgu prejeli zlato Helidonovo ploščo. Bili so na vrhuncu vrhuncev. Slava je bila močna, ampak leta naredijo svoje, in čeprav bi glava še želela, telo večkrat ne dopušča napora, ki ga delovanje v takšni ustanovi zahteva. Utrudil se je legendarni Franc Koren, eden zagotovo najbolj značilnih in najmočnejših členov v verigi Avsenikovih članov. Bil je skoraj desetletje starejši od Slavka in bilo je dovolj. Treba je bilo poiskati novega člana.

Glej ga, zlomka, povsem naključno je tistikrat na televiziji Slavko spremljal petje mladega Štajerca Alfija Nipiča z zelo prodornim baritonskim glasom. Slavko se je z njim, čeprav se o tem Alfiju še niti sanjalo ni, že videl v Nemčiji v šotorih, ki so šteli tudi po tri tisoč ljudi.

Sorodnik na Radiu Maribor je dal Slavku pevčev naslov in že naslednji dan je Alfi ob Slavkovem povabilu sam pri sebi ugotavljal, ali je kot zabavni pevec sploh sposoben miselnega in siceršnjega preskoka in pridružitve znamenitemu sestavu. Po treh dneh, kolikor sta dorekla za razmislek, je Alfi pristal.

Vilko Ovsenik je imel ob tem še eno – kot vedno je iskal možnosti plemenitenja glasbe ansambla – zamisel. Trije vokali skupaj so bili takrat po alpskih deželah severneje od nas zelo priljubljeni. Padla je odločitev o veliki spremembi. O triglasnem petju. O tercetu.

Kako je prišlo do združitve treh članov v tercet, kako so se ujeli, kako se je tretja članica zamenjala in kako dolgo še lahko pričakujemo petje legendarnega Avsenikovega terceta, lahko preberete v tiskani ediciji revije.

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic

© 2016 by Muzika.