Hvaležen za glasbo!

»Glasba je širok pojem in dovolj je je za vsakogar: od punka do klasike in vsega, kar je vmes. Vsak si jo lahko vzame, ne da bi je zmanjkalo za druge. Glasba ne neti sovraštva in ne ustvarja nasprotij, med katere seveda ne štejemo prestižne vojne med navdušenci Slaka in Avsenika ali Rolling Stones in Beatles. Sicer pa bolje, da se ljudje prepirajo o tem kot o kakšnih hudo resnih zadevah. Glasba je čustvo, ki izvablja čustvo. Glasba zdravi, pomirja in zbližuje ljudi. Glasba poudarja tisto, kar samo besede težko izpričajo. V programih TV Slovenija je zanjo vedno premalo prostora. Pravijo, da glasba “ubija” gledanost. Če v program ni umeščena premišljeno, se to res zgodi, ko pa jo smiselno umestiš, lahko postane programska nadgradnja.

(Lojze Slak je bil eden tistik, ki je v glasbi dejansko užival in to je bilo čutiti tudi v njegovi glasbi)

Sam ji v oddajah na TV Slovenija redno posvečam vidno vlogo tudi v pogovornih oddajah. Odpiram problemske teme, ki so povezane z glasbo, ali pa kar tako predstavljam glasbenike z različnih področij, s tem pa populariziram slovensko kulturo. V oddajah ne delam razlik. Gostil sem mnoge: Šifrerja, Domicelja, Mežka, Smolarja, Plestenjaka, Alyo, Jožico Svete, Alfija, MEF, Potrebuješa, Slovenski oktet, predstavnike Fantov s Praprotna, Speva, Donačke in mnogo, mnogo drugih. Posnel sem dokumentarni film o Slavku Avseniku z zadnjimi posnetki žene Brigite z naslovom Avsenik za Slovenijo. Skratka, po načelu proste presoje in programske zanimivosti sem izbiral vsebino in nastopajoče.

Oddaje so bile odzivne in zdi se, da so zapolnile vrzel, ki se je kazala na tem področju. Tudi tako se glasba vrača na ekrane. V prejšnjih letih sem sodeloval pri festivalu slovenske domoljubne pesmi. Na televiziji se za omenjeno niso kaj dosti zanimali niti nasprotovali. Nekaj nelagodja sem izkusil ob nekakšnem bojkotu promocije in napovednikov za dokumentarec o Avseniku. Pa sem pisal, protestiral, a ni nič pomagalo. Morda je težava v vsebini, morda v avtorju. Ne vem. Podobne težave ima kolega Jože Možina. Je pa res, da se da zamujeno danes poiskati na internetu, saj programske vsebine ostanejo nekje zapisane (na www.rtvslo.si je shranjenih vsaj dvajset Polnočnih klubov, ki so vsebinsko povezani z glasbo).

Vse je še vedno preveč odvisno od posameznika, primanjkuje pa tudi neke sistemske programske politike. Ve se, kaj je naloga javne televizije – med drugim promocija slovenskih vrednot, kar glasba nedvomno je. O tem, da je glasba neke vrste gospodarska panoga, saj je pomembna tudi s tega vidika, sem pisal že v nekaterih prejšnjih kolumnah.

V glasbi sem našel vzvode, ki mi omogočajo, da ta ostaja vidni del moje poklicne in ljubiteljske sfere. Ob meni je doma, v studiu, avtu ..., tako pri televizijskem kot avtorskem delu. Hvaležen sem, ker sem zaradi nje stkal številna poznanstva in si razširil obzorja. Videl in spremljal sem vzpone in padce glasbenikov, spoznaval njihove maske in prave obraze, opazoval njihove vulkane in ognjenike. Vsi so samo ljudje, takšni kot sleherni od nas. Predsodki so eno, osebni vtis pa mnogokrat nekaj povsem drugega. Vsak posebej je zgodba zase. Med najbolj pristnimi, ki sem jih imel priložnost spoznati, so veliki in hkrati ponižni v svoji veličini: Lojze Slak, Slavko Avsenik in Adi Smolar.«