Nas Kitajci s takšno kulturo res lahko prevzamejo?

»Na povabilo podjetja Victoriam, d. o .o., iz Velike Pirešice in državne javne agencije SPIRIT Slovenija sem se udeležil mednarodnega sejma na Kitajskem v mestu Ningbo. Poleg gostiteljice Kitajske se je sejma udeležilo 16 evropskih držav, vključno s Slovenijo. Če je lani na istem sejmu Slovenija reprezentirala turizem, se je na letošnjem sejmu osredotočila na kulinarično ponudbo.

Ker k dobri hrani in pijači spadata dobra glasba in kulturno dogajanje, sva to vlogo prevzela skupaj z ženo Lidijo, sicer dolgoletno članico Akademske folklorne skupine France Marolt.

Ob potovanju do Ningba v provinci Zhejiang, ki velja za gospodarsko eno najbolj razvitih mest, so mi Kitajci pustili nekoliko nenavadne občutke že na letalu. Med spanjem so si brez zadržka, kaj šele vprašanja, postregli z vzglavnikom ali pokrivalom tretje osebe. Po postreženi hrani so začeli veselo in na glas rigati, kakšen pa je v imenu dobre prebave celo “stenstal kakšnega tihomirja”, ne da bi ga kdo ob tem dejanju oralno obsojal. Kaj hitro se sprijazniš, da si z vstopom na kitajsko letalo pod kitajskimi zakoni, in si se zelo kmalu prisiljen asimilirati v njihovo družbo in kulturo.

Po večerni nastanitvi v prestižnem hotelu smo se že naslednje jutro napotili na sejemsko dogajanje. Seveda pri Kitajcih ne gre nič gladko – zataknilo se je pri prevzemu kontejnerske pošiljke. Kljub vsem potrebnim dovoljenjem in deklaracijam, ki so jih kitajske oblasti zahtevale za uvoz sejemskih vzorcev, so se odločili, da bodo naredili še dodatno analizo. Za vzorčenje jim, recimo, ni zadostovala posamezna steklenica vina, ampak so si hladnokrvno prisvojili kar po nekaj kartonov posamezne sorte ...

Kakor koli, z vsem razpoložljivim smo bili odločeni odlično opraviti svoje poslanstvo. Na sejmu smo uspešno predstavili slovenske produkte, nad katerimi so bili Kitajci navdušeni. Slovenska vina, olja, mlečni izdelki, čebelarski izdelki in naravni sokovi so bili produkti, ki so bili glavna atrakcija sejemske ponudbe. Četudi so nam jo Kitajci nekoliko zagodli, ker nam niso pravočasno dostavili hladilnikov, smo do začetka sejma vse uspešno spravili na pravo temperaturo. Žal nam njihove klimatske razmere same po sebi niso bile v prid. Zunaj je bilo žgočih 37 °C ob 90 % vlagi. Zdelo se nam je, kot da čutimo vsak sončni žarek posebej, pa čeprav zaradi smoga sonca sploh ni bilo moč videti.

Čeprav se je sejem odvijal v velikih sejemskih halah, so klime hladile po “kitajsko”. Vso vročino sem še dodatno občutil, oblečen v gorenjsko narodno nošo in oprtan s harmoniko. Sejem je vsak dan trajal okrog 10 ur. A kljub neznosni vročini sem z veseljem igral Kitajcem, ki so z zanimanjem spremljali glasbene nastope. Primarno jim je bila privlačna diatonična harmonika, saj tam poznajo pretežno klavirsko. Nevsakdanji zvok basov jih prav tako ni pustil ravnodušne. Ob igranju se je hitro zvrstilo več 10, včasih celo več 100 ljudi, ki so začeli iz vseh možnih žepov, torb in nahrbtnikov vleči svoje fotoaparate ter mobilnike. Ob tolikšnih bliskavicah sem pomislil, da sem v Hollywoodu.

Konec tedna nas je obiskal minister Gašperšič s svojo delegacijo. Vidno navdušen je pohvalil organizacijo in reprezentacijo.

Četudi ni bilo časa za turizem, smo se ob večerih iz hotela spravili v bližnje restavracije s kitajsko hrano. Čeprav, priznam, sem pristaš domače in “preverjene” hrane, sem poskusil kitajsko kulinariko. Občutke ob njej bom obdržal zase, lahko pa vam povem, da so bili na sejmu orehova potica, sirček, suha salama in kozarček terana perfektna malica!

Kljub temu da so mi ob povratku s Kitajske Kitajci iz kovčka izmaknili narodno nošo, je bila izkušnja svojevrstna in nepozabna.«