Igor Pirkovič : "Oh te komisije!"

V redni mesečni rubriki Stihi se v sodelovanju z Društvom pesnikov slovenske glasbe pogovarjamo, pišemo in razglabljamo predvsem o besedilih v slovenski domači glasbi.

Piše: Igor Pirkovič

OH, TE KOMISIJE

Festivali so v redu stvar. Sploh, če so glasbeni, in sploh, če jih snema televizija. Takrat presežejo okvir lokalne prireditve in zajamejo celotno državo. Nastopiti na festivalih je zato za glasbenika izziv in odgovornost. Ob misli, da je marsikoga v glasbeno orbito pognal prav festivalski nastop, se lahko dvigne adrenalin v krvi. Tako kot navdušenje pa je lahko toliko večje tudi razočaranje. Vložek je namreč večji in pričakovanja izvajalcev so velika, marsikdaj nerealna. Dostikrat je usodno že tisto prvo sito v obliki sprejemne komisije.

Že sama prijava na festival je pravi papirnati podvig. Izpolnjevanje obrazcev, iskanje podpisov avtorjev, priprava raznih odvečnih prilog, pri čemer prednjačijo nesmiselni notni zapisi, in lovljenje prijavnih rokov lahko vzamejo več energije in časa kot marsikateri nastop. Ko je pesem prijavljena oziroma poslana, se začne ugibanje o njeni usodi in od takrat naprej je ta v rokah komisije ali kar v božjih rokah, glede na to, da so festivalske komisije neke vrste mali bogovi. No ja, nekatere. Predvsem pri festivalih pod okriljem RTV Slovenija imajo precej dela.

Melodije morja in sonca, Pesem Evrovizije, Slovenska popevka ter Slovenska polka in valček so med najbolj zaželenimi, zato lahko število prijav nekajkrat preseže število uvrščenih. Seveda je v takih primerih večina razočaranih, peščica pa zadovoljnih in prepričanih, da so komisije opravile svoje delo pošteno.

Sam sem krvav pod kožo in priznam, da sem pred leti vsako svojo avtorsko neuvrstitev pospremil z etiketami o raznih kuhinjah in “mučkah” vseh vrst. Sčasoma pa enostavno dojameš, da imaš po verjetnostnem računu določen odstotek možnosti, in se s tem nehaš obremenjevati. Seveda problem nastane, ko se ti zadeva ne izide niti v okvirih pričakovanega. Nič zato. Svet se ne vrti okoli tega, mi je pa vsakič posebej žal glasbenikov, saj avtor na nek način nosi moralno odgovornost za njihov (ne)uspeh.