Uvodnik - Maj 2018

Uvodnik je moj ventil.

Vsaj ene štirikrat sem se usedel za mizo na terasi in vsakič našel boljši razlog za »delo« kot za pisanje uvodnika. Tokratnega si res nisem želel pisati. Nisem ga želel pisati, ker vedno pišem o rečeh, ki se mi zgodijo, o ljudeh, ki jih spoznam, in o ljudeh, za katere bi bilo bolje, da jih ne bi. Uvodnik je moj ventil.

Še zdaj ko pišem, pogledujem namesto na tipkovnico proti mizi in razmišljam, da jo bo treba čim prej na novo prebarvati. Res mi ni. Ampak barve sredi nedeljskega popoldneva, ki se preveša v večer, ne morem nikjer več kupiti. No, pa gremo.

V vseh letih dela z različnimi ljudmi v različnih medijih sem tako ali drugače sodeloval z več sto osebami. Moje delo v medijih se je začelo 1998 v drugem letniku srednje šole. Takrat sem začel delati kot radijski moderator na takrat pred dobrim letom ustanovljenem Radiu Veseljak. Od takrat naprej se od radia nisem mogel več ločiti. Ravno nasprotno, pridružila se mu je še televizija in pozneje časopis. Prišel bo čas, ko bom moral pogledati nazaj in potegniti črto. Takrat si želim nastaviti najbolj resnično ogledalo. Doslej sem delal tako, da si takrat ne bom mogel ničesar očitati. Imel bom čisto vest. Raje preneham delati, kot da postanem sebi nezvest.

Delo, ki ga opravljam, bi lahko opravljal marsikdo drug. Za vsako svoje delo – ponekod sem lastnik, direktor, ponekod sem urednik, ponekod pa samo navaden delavec – vam lahko naštejem mnogo takšnih, ki bi ga verjetno opravili bolje. Ampak eni si mislijo, da tega niso sposobni, za druge je to premalo plačano, spet tretjim je njihovo delo bolj všeč. Tako sem (in ker mi ljudje zaupajo) še vedno tu. Pa veste, zakaj sem še vedno tu? Po dvajsetih letih dela na radiu? Po skoraj petnajstih letih dela na televiziji in po skoraj desetih letih dela v časopisu? Ker sem si znal izbirati sodelavce, ker sem znal spoštovati ljudi, ki so nad mano, in vsekakor vedno tudi ljudi, ki so »pod« mano. Narava dela, ki ga opravljam, je takšna, da se napake lahko zgodijo na vsakem koraku. Nekatere so nedopustne, a takšnih v življenju še nisem storil. Storil jo je samo eden mojih nekdanjih šefov, zato sem se mu zahvalil in odšel. Pa še tam je v konec koncev šlo samo za denar.

Smo pa ljudje, ki opravljamo približno štirikrat več dela, kot bi ga načeloma morali, podvrženi temu, da se moramo naučiti živeti z več napakami. Evo, dve smo v reviji zakuhali samo v prejšnji številki. Najprej smo ansambel Vikend postarali za eno leto. Fantje niso stari deset let, ampak bodo ta jubilej obeležili šele prihodnje leto. Fantje ne bodo zamerili, kvečjemu bodo neuradno polnoletni eno leto prej in bodo lahko kakšno pivo spili leto pred pravo polnoletnostjo, ko do tja pridejo. (smeh)

Druga napaka pa se je primerila pri članku o prof. Vitu Muženiču. Pod eno izmed slik smo namreč zapisali, da je gospod Vito Muženič žirant komisije Oberkrainer Award. To gospod Vito seveda ni bil. On je bil, kot je zapisano v članku, prejemnik te prestižne nagrade. Eden od partnerjev revije se je ob tej napaki v smehu, ob vsem dolžnem spoštovanju, pošalil, češ saj ni tako hudo, smo gospodu naredili še malo več reklame – danes, ko se ves svet samo prenapihnjeno hvalisa.

Naš namen seveda nikoli ni bil širiti neresnico. Če bi bil to naš namen, potem nas že zdavnaj ne bi bilo tukaj in bi nekdo drug mirne duše pripravil svojo revijo in nas prehitel. Poskusi so celo bili, a so hitro vsi obupali, ko so ugotovili, koliko različnih pogledov in del, poleg svojega znanja, mora ekipa ali nekdo, ki je odgovoren, še obvladovati in imeti, da stvari sploh stečejo in ne potonejo že ob prvem večjem valu.

Ansamblu Vikend in profesorju Vitu Muženiču se iskreno opravičujem. Nekdo bi pomislil, da gre za dezinformacijo, laž ali neresnico. Šlo je, kot vedno doslej in bo verjetno oziroma zagotovo še kdaj prišlo, zgolj in samo za nenamerno napako.

Nekoč sem nekje prebral, da lahko zviška na nekoga gledamo samo, ko oziroma če mu pomagamo vstati. Nikoli ne smemo zameriti ljudem, ki prostovoljno delajo za skupno dobro in ob tem naredijo nenamerno napako. Poznam ljudi, ki s svojim delom namerno škodijo drugim in njihovemu ugledu. Morda se tega zaradi zaslepljenosti ali premalo širine niti ne zavedajo. Tašni so nevarni.

Pa vse dobro – do prihodnjič …

Domen Hren