Nikoli ni lahko

Uvodnik

Nikoli ni lahko

Spet smo skupaj. Po dveh mesecih, ko je bila na policah dvojna zimska številka Muzike se spet beremo s svežimi zgodbami iz sveta domače muzike. Šele takrat, ko lahko za cel mesec ali dva pogledaš nazaj, vidiš, da se je v resnici zares veliko zgodilo. Šele takrat pravzaprav ugotovimo da naša muzika ves čas rase in se razvija. No kakšna se žal tudi zaključi. Tudi v tej številki ne gre brez slovesov. Težkih slovesov. Osebno se bom še posebej rad sppominjal gospoda Tomaža Tozona, ki je name napravil močan vtis. Spomin nanj seže v začetek našega glasbenega udejstvovanja približno četrt stoletja nazaj. Takrat sem prvič spoznal, kako lepo, primerno in dostojno podaja znanje vsem, ki smo se želeli kaj o muziki naučiti. Od začetkov, ko nas je kot žirant ocenjeval in nam pomagal, do dni ko je za revijo Muzika pripravljal recenzije festivalskih nastopov, do osebnih druženj na določenih dogodkih... Vedno in vselej sem bil hvaležen za vsako minuto, ki sem jo smel preživeti z njim. Naj počiva v miru.

Ni se lahko posloviti od tako velikih ljudi.

Ampak, kaj pa sploh je lahko?

Biti debel ali živeti s prekomerno težo, je težko. Po drugi strani je imeti svojo težo pod kontrolo in biti fizično izjemno fit, ravno tako zelo težko. Kaj je težje, ne vem. Vem pa, da imam možnost izbrati kateri težki stvari bom sledil.

Živeti v dolgovih je težko. Živeti finačno stabilno in uspešno je enako težko. Kaj bi raje izbrali?

Delati več kot štirideset let, od sedmih do treh, vse do upokojitve je težko. Uspešno voditi svoj posel je težko. Kaj bi raje izbrali?

Brezbrižno življenje brez Boga je težko. Živeti v predanosti Bogu je težko. Kaj bi raje izbrali?

Dva meseca nazaj smo, za konec božično novoletnih počitnic, z družino odšli na izlet v Ljubljano. Povsem nedolžno drsanje, ki si ga je kot neštetokrar poprej zaželela hči Mila, se je ob enem majhnem napačnem zdrsu sprevrglo v malo nočno moro. Neopisljiva bolečina, otroka posebnimi potrebami, otroka, ki niti ne zna povedati kaj natančno ga boli. Čakanje na reševalno vozilo, nujna vožnja v urgentni center, dvojni zlom noge. Za otroka s posebnimi potrebami, ki mu je že tako ali tako zelo težko razložiti zakaj smo v bolnišnici, zakaj tako boli, zakaj jo bova morala zapustiti, med operacijo, je to zelo, zelo težko. Za starša, ki ju, kakor anesteziologe, skrbi še hčerina epilepsija. enako.

Ni bilo lahko.

Pa smo nekako prebrodili. Dva meseca kasneje, ko Mila že lahko stopi na nogo, ko njenih skorajšnjih 50 kilogramov ni več potrebno ves čas nositi, smo si nekoliko oddahnili. Noga lepo celi, a pred nami je še precej terapij in veliko, veliko dela.

Ne bo lahko. Ampak, bomo že nekako. Še vedno smo. Imamo voljo, imamo željo in imamo se radi. To nas je dosedaj vedno pripeljalo do lepih rezultatov. Poglobilo je naše vezi, okrepilo našo medsebojno ljubezen in predvsem naredilo nas je vsakič močnejše.

Ljudje smo takšne sorte, da si med seboj težko priznamo svoje strahove ali svoje dejanske izzive. Zase, za ženo in Milo lahko rečem, da jih ne skrivamo. So pa ljudje tudi takšne sorte, da težav ali naporov niti nočejo videti. Vidijo pa uspeh in so zavistni.

No njim pa je precej lahko...

Radi se imejte! Pa vse dobro – do prihodnjič ...

Domen Hren