STE PRIVZDIGNILI OBRV?
V zadnjem obdobju smo v uredništvu z velikim ponosom pisali naslovne zgodbe. Od Kovačev, Slakov do Poljanškov in Dovžana. Kljub težkemu slovesu od nekaterih so bile to v osnovi lepe zgodbe o življenju muzikanta, ki je pustil sled. Zadnje štiri naslovne zgodbe so nam dale lepo izhodišče za to, kar smo napisali tokrat. Če bi primerjali prejšnje štiri akterje s tokratnimi, bi človek nehote pomislil, da je zamenjal revijo. Da gre za očitno neki drugi svet – in imel bi prav!
Bralec bi se morebiti vprašal, ali je danes glasba kot taka sploh še glavna nit. Še bolj bi se verjetno praskal po glavi, ko bi razmišljal o besedilih včasih in besedilih v domači glasbi danes. Prav to je bil naš namen v naslovni zgodbi tokratne revije Muzika. Da privzdignemo obrvi! Ampak zgolj toliko, da potem skozi naslovno zgodbo pokažemo, da današnja (glasba, omenjena v naslovni zgodbi) nima skoraj več nobene zveze s klasično slovensko narodno-zabavno glasbo.
Da se ne nabere mrkih, čudnih in predvsem zamerljivih pogledov v tokratnem uvodniku še malo bolj pojasnim bistvo naslovne zgodbe. V reviji (skoraj) nikoli ne sodimo. V reviji zgolj poročamo.
Tokrat želimo sporočiti, da je tudi v slovenski domači glasbi več kot očitno prišlo do dveh smeri, ki se čedalje bolj ločujeta med sabo. Prva zelo lepo nadaljuje preteklo pot slovenske narodno-zabavne glasbe in se ji poklanja, druga, ki ima z narodno-zabavno glasbo, kot jo poznamo, kvečjemu skupnega le še instrumente in morda ritem polke, pa utira neko novo, svojo pot. Če bi raziskovali ameriško country glasbo, bi ugotovili, da se tam dogaja podobno.
Jason DeFord je umetnik, ki ustvarja pod umetniškim imenom Jelly Roll. Ozdravljen odvisnik in preprodajalen drog, ki je v zaporu preživel skoraj več časa kot na prostosti, se je pred nekaj leti (prav v zaporu) ob tem, ko je ugotovil, da bo postal oče, »spreobrnil«. Ker je od nekdaj rad rapal in pel, je začel precej resneje ustvarjati v glasbi. Njegova glasba sloni na njegovem življenju in tem, da želi vsem ljudjem, ki so na robu ali kakorkoli »pokvarjeni«, pokazati, da se v življenju lahko spreobrneš. Z druge strani zapora, s totalnega dna družbe in iz bede se je povzdignil v trenutno enega najbolje poslušanih glasbenikov v Ameriki. V kateri zvrsti pa ustvarja? V country muziki. Koliko ima njegova glasba skupnega s klasično country glasbo? V osnovi skorajda ničesar. Kako pa je možakar videti? Potetoviran obraz, oblačila visijo z njega, zobje so pozlačeni, za nameček pa ima vsaj 100 kilogramov preveč. Nič kaj countryjevsko, kajne? Njegov aktualni album Beautifully broken pomeni to, kar želimo povedati v naslovni zgodbi. Vsak je po svoje pokvarjen in prav to, da nihče ali nič ni popolno, je pravzaprav »popolno«. Jelly Roll je bil na zadnji podelitvi grammyjev nominiran za naj umetnika leta v country glasbi.
Japonska takšno razumevanje pozna že tisočletja. Umetnost kintsugi je pravzaprav sestavljanje pokvarjene in potolčene posode z zlatom. To ne pomeni, da se stolčeno posodo zgolj oblije in zlepiz zlatom.
Vse skupaj ima širši pomen: daje nam vedeti, da se lahko marsikaj ali skoraj vse v življenju popravi in izboljša in da ni nič narobe, če je kaj drugače. Prav tej drugačnosti, ki jo oblijejo celo v zlato, se daje nov pomen, novo življenje in svojevrsten poklon. Drugačnost je zlato!
Ne primerjajmo, ne sodimo, ampak poskušajmo razumeti – in življenje bo postalo lažje, boljše in lepše.
Radi se imejte! Pa vse dobro – do prihodnjič ...
Domen Hren
Comments