Uvodnik - april 2022

Pomrzne in nato vzklije. Ampak le najboljše!

V tem mesecu sem ob pripravi naslovne in vseh siceršnjih zgodb govoril s številnimi glasbeniki. Najprej moram povedati, da mi je (ker sem bil tudi sam zelo dejaven v tej glasbi več kot 20 let) še vedno v veliko veselje, ko lahko mesečno spremljam vse skupine in posameznike pri njihovih uspehih. Srečo imam, da lahko v življenju počnem to, kar počnem. Vedno se veliko (na)učimo drug od drugega.

Pravijo, da se strupenih, negativnih ljudi v življenju najlažje rešimo, če jim posodimo denar. Devet od desetih ljudi se ne bo nikoli vrnilo na vaš prag. Iz te »izgube« se potem rodi nekaj zares dobrega. Zdravo okolje, lepši dan, boljše življenje. Le pripravljeni moramo biti prevzeti to nase. Pripravljeni moramo biti na to »izgubo«, ki to (v dolgoročnem smislu) sploh ni. Starejši kot si, bolj se zavedaš, da je dobro reči ne.

Kot mlajši želiš biti vsem na voljo, ko odrasteš, si modrejši in razumeš, kaj je zate zares pomembno in predvsem kakšne so tvoje dolžnosti. Potem razumeš, da se na vsake toliko mora zgoditi »čistka«.

Najbolj mi je v tem mesecu dal misliti Miki Šarac, partner Tanje Žagar. V glasbi deluje že več kot 30 let, videl je vse uspehe in tudi vso bedo, ki jo prinaša »šovbiznis«. Ko sva govorila o koronskem in zdaj (če bo tako ostalo) pokoronskem času, je vzporednice našel v letih 2008 in 2009. Še eno vzporednico, ki se je zgodila ob koncu devetdesetih, sva potegnila. Ob vojni za samostojno Slovenijo je bilo spet podobno.

Včasih smo malce krajšega spomina. Čeprav je tokratna kulturno-zabavna kriza najgloblje zarezala v naše pore, vseeno lahko izluščimo, da se podobne krize zgodijo na približno vsake deset let, ko pred tem pride do hiperprodukcije. Hiperprodukcija na makro ravni povzroči pomanjkanje povpraševanja na mikro ravni in že po naravi se mora zgoditi »reset«. Vojna za Slovenijo, gospodarska kriza konec devetdesetih, finančna kriza 2008–2009, zdravstvena kriza 2020–2021. Pred prav vsako od teh kriz je prišlo do hiperprodukcije – potrošniške brezglavosti, blagostanja in kar je še izrazov. Po vsakem takšnem obdobju je prišlo do krize. Vprašajte kateregakoli izvajalca, kdaj je imel največ dela. Imel ga je natanko eno leto, preden se je zgodila kriza.

Tudi žito vsako leto pomrzne in le tisto z najboljšo oblogo, z največ hrane, torej tisto, ki je pripravljeno na najhujše, vzklije in rodi novo življenje – kruh! Za vse nas. Že tisočletja.

Vse dobro – do prihodnjič ...

Domen Hren