Nemogoče leto 2023 vam želim!

Leto 2022 je bilo za domačo muziko zagotovo boljše kot leto 2021. V preteklih dveh letih je muzika tako rekoč utihnila. Res lahko govorimo o enem najslabših obdobij v glasbi nasploh. Vsaj kar zadeva moderno dobo. Vse, kar je bilo vsaj nekoliko bolje kot leta 2020 in 2021, velja za dobro. Vmes smo celo ugotavljali, da je korona terjala tako velik davek med muzikanti, da jih je zdaj, ko so se v izteklem letu stvari postavile na noge, bilo celo premalo. Govorimo seveda o tistih, ki so tako priljubljeni, da lahko stopijo na velike odre in jih ljudje zares v dovolj velikem številu pridejo poslušat.

Leto nam je (tudi tragično) vzelo nekaj odličnih glasbenikov, vzelo nam je nekaj ansamblov, ki so začutili, da je čas za druge poti. A kolesje se vrti naprej.

Zame osebno je bilo to leto neka srednja žalost. Če se smem s čim res pohvaliti, je to osebno oziroma družinsko življenje. Vse, kar ne zahteva klicanja rešilcev, vse, kar ne zahteva bolnišnice, in morda vse, kar ne zahteva pogleda v prazno shrambo ali hladilnik, je v mojih očeh dobro. Navadil sem se, da življenje sprejemam takšno, kot mi je bilo dano, in da v njem najdem tisto dobro, kar me žene naprej. Ko se lahko zvečer v postelji stisnem k hčerki in/ali ženi in ko se ne praskam po glavi, ko smo v trgovini, sem hvaležen.

Draginja ni iz trte izvita reč. Pozna se v življenju marsikoga in tudi tukaj sem hvaležen, da smo z družino na varni strani. Da ne prosimo, ampak da lahko damo. Če imamo ljudje res odprte oči in predvsem srce, lahko zelo hitro vidimo tegobe drugih, in ker jih imamo tudi sami včasih zvrhan koš, smo za to še bolj dovzetni in predvsem hvaležni, ko lahko pomagamo drugemu v stiski.

Vesel sem, da je revija Muzika še vedno tu. Da lahko vsak mesec več tisoč bralcem polepšamo dan, večer ali včasih celo noč. Današnji časi za tiskane medije niso rožnati. V času, ko je vse v živo predvajano na takšnem ali drugačnem socialnem omrežju, ko spletne platforme tekmujejo med sabo, kdo bo prej fotografiral in objavil novo predsednico republike, je tiskanim medijem še težje kot sicer. Naše delo mora zato biti še toliko boljše, še toliko bolj »drugačno«, še toliko bolj inovativno. Na udaru je naše preživetje. Ne le naše – za vse, ki se tiskamo, je tako. Kako dolgo bo še šlo tako, ne ve nihče. Če pogledamo na vso konkurenco – radio, televizija, splet, se nam zdi, da smo že fosil in da bi nas že zdavnaj morali vse zapreti v neki muzej moderne zgodovine. Ampak še vedno smo tu. Tako kot televizija ni uničila radia, tako kot splet ne uničuje televizjie, tudi vsi trije skupaj (še vedno) ne zmorejo uničiti časopisa. Zakaj?

Zaupanje vas, bralcev! Iskrena hvala vam za to!

V zadnjem obdobju so mi sodelavci v različnih poslovnih dejavnostih, s katerimi se še ukvarjam, rekli, da sem postal na čase nemogoč. Marda imajo prav. Ampak!

Pravijo, da ni nič nemogoče. Sam izrek potrjuje, da je torej vse mogoče. Začnimo najprej s tistim, kar je nujno. Nato nadaljujmo s tistim, kar je mogoče. Na koncu (verjemite!) bomo počeli že nemogoče stvari! Le verjeti je treba v to!

Sreče in čim več nemogočega v letu 2023 vam želim!

Domen Hren