Korona mi je dala več, kot mi je vzela!

Kaj je sploh pomembno v življenju?

Vsi verjetno poznate tisto – vedno poglejte na svetlo plat življenja. To je klic za vse nas, da ostanemo optimistični v luči teh težkih časov. Nič ni narobe, če zasledujemo čim bolj optimističen pogled, pravzaprav je dobrodošlo, da vidimo svojo življenjsko »rdečo nit« tudi v takšnih časih. Lažje gremo naprej. Ima pa optimizem eno slabost, ki se ji reče slepota. Gledati zgolj optimistično je lahko hitro narobe – če bomo spregledali tisto, kar v resnici »ne štima«. Povedano drugače: ne bomo spoznali, da je včasih dobro, če stvari niso dobro. Komplicirano? Pojasnim.

Stvari dandanes resnično niso v redu. Koronavirus reže po vseh državah Evrope in drugod kot tisti najostrejši nož, ki ga vedno skrivamo pred otroki. Zdravstvo, ekonomija, sociala, vse je na tako veliki preizkušnji, da je že kar noro.

Z ženo imava hčer Milo, ki jo bralci teh uvodnikov že dobro poznate.

Pri otroku, ki ne zna povedati in pokazati, kaj ga boli, pri otroku s posebnimi potrebami, ki trpi še za epilepsijo, se lahko hitro zgodi, da potrebuješ takšno ali drugačno zdravstveno uslugo, pa si je v tem času ne upaš ali ne moreš privoščiti. Slepiti se torej, da je v tem času vsem enako težko, ni smiselno. Vsi pa res ne moremo zgolj ležati na kavču. Enim je zagotovo težje. Pa nimam toliko v mislih sebe, v mislih sem s tistimi, ki jim imunski sistem še bolj nagaja kot Mili. V mislih sem z vsemi starostniki, z vsemi, ki so dnevno izpostavljeni delu z obolelimi, v mislih sem s tistimi, ki so izgubili svoje najdražje ...

V moji majhni družini smo se v tem letu naučili, da včasih stvari pač niso v redu. So dnevi (v zadnjem obdobju jih je bilo zaradi hčerkinih zdravstvenih težav kar precej), ko res ni kazalo dobro in je bilo nemogoče najti optimizem. Ampak to je v redu!

A sem zmešan?

Ne. V redu je, ker greš v teh trenutkih še višje ali kar čez optimizem. Naučiš se videti upanje in pomen v vsej megli vseh negativnih razmer, ki te obkrožajo. Vsako jutro se zbudim hvaležen, da smo tukaj, da smo skupaj, da mi ni treba pustiti službe ne vem koliko kilometrov vstran in leteti domov, ker je nekaj narobe. Zdaj sem v službi v drugi sobi. Mnogo bolje mi je, ker vem, da sem jima blizu. Ker vem, da jima lahko, če bo šlo kaj narobe, lažje in predvsem hitreje priskočim na pomoč.

Kakšno skupno kosilo v gostilni ali kakšen sprehod v katerem drugem in ne le domačem parku. To je vse, kar pogrešam. No, žena pogreša še trgovine z oblačili, ampak to je zgodba za kak drug uvodnik. ☺ Ne pogrešam veliko. Korona mi hvala bogu ni vzela veliko. Pomaga, da gledam na stvar ravno prav optimistično. Pravzaprav mi je dala več, kot mi je vzela. Dobro, vzela je nekaj denarja, ampak me je na ta način naučila denar še bolj ceniti. Takšna je moja zgodba. Ni nujno, da je pri vas tako. Verjamem, da je nekaterim še lažje. Verjamem, da je mnogim mnogo težje.

Kaj je spoh najpomembnejše?

Najpomembnejše, kar me je naučila korona, je to, da sem vsako jutro in vsak večer hvaležen, da skupaj z družinico ležim v postelji, da nam je toplo in da nismo zaspali lačni. Vse drugo je pravzaprav kič, za katerega upam, da ga bomo po tem, ko bo spet vse v redu, cenili bolj kot doslej.

Vse dobro – do prihodnjič ...