Dobro lahko zapoješ tudi brez najboljšega ozvočenja!

Če nisem proti, še ne pomeni, da sem za!

Spet so nas zaprli! Spet so nam vzeli svobodo. Še bolj kot spomladi so nam omejili dihanje. Takšne in drugačne stavke slišimo ob koncu oktobra in v začetku novembra. In ti, ki jih izrečejo, imajo verjetno kar prav. Tudi sam sem spet več doma, delo in domače življenje je spet treba prilagajati. Ne bom lagal, ni lahko. Strokovnjaki opozarjajo na grde posledice, ki se bodo v celoti pokazale šele čez čas. Nihče trenutno ne more vedeti, kako bo vse to vplivalo na odnose. Nihče trenutno ne more povedati, kako bo vse to vplivalo na naše otroke.

V prihodnosti se bomo zagotovo poleg vseh javnofinančnih primankljajev spoprijemali tudi s temi, verjetno še težjimi posledicami.

Kaj pa sploh naredimo?

Z ženo sva v času epidemije večinoma na nasprotnih bregovih. Ona bo načeloma znala zelo hitro najti vse napake ali pa vsaj neskladja vladajočih. Ona je tiste vrste človek, ki da največ na odnos, na način komunikacije z ljudmi. Vsi bi zdaj ob tem pomislili, da sem torej jaz »za Janšo«. Ne, nisem! Pravzaprav sem se na začetku prvega vala epidemije koronavirusa odločil, da bom ubral povsem svojo pot. Na začetku smo morda bili res vsi precej prestrašeni. Zdaj smo iz tega strahu izšli izkušenejši, oboroženi z vsemi strokovnimi in nestrokovnimi mnenji pa mislimo, da bi sami znali bolje. Spet, ne hvalim poveljujoče strukture. Jaz menim, da bi bilo zelo podobno tudi v primeru, ko bi škarje in platno v rokah držal kdo drug. Velika večina ljudi danes misli, da je predsednik Trump naredil največjo mogočo škodo Združenim državam Amerike. Ampak v globalu se politika do EU, politika do zdravstva v Ameriki, politika do praktično česarkoli v ZDA sploh ni spremenila že skoraj dve desetletji. Mediji in socialna omrežja morajo od nečesa živeti, ampak ko pogledamo širše, se stvari zaradi ene osebe zaradi določene vlade v določenem obdobju sploh ne spremenijo kaj dosti. Preveč ozko gledamo, preveč gledamo le na določen čas.

Leta 1991 sem bil ob manjši tragediji v družini postavljen pred dejstvo, da življenje ni potica. Oče je takrat jamranje dal na stran, pljunil v roke in nama z bratom dokazal, da ti v življenju ne bo pomagal nihče, če si ne boš najprej pomagal sam. Čeprav se z njim danes v večini primerov ne strinjam, mu priznavam to drugo, najpomembnejšo življenjsko lekcijo.

Pred sedmimi leti sva z ženo dobila Milo. Nihče razen najinih staršev in ožje družine nama ni ponudil roke. Dobila sva deklico, za katero na začetku nihče ni vedel, ali bo hodila, ali bo govorila, ali bo živela zdravo življenje … Z ženo sva spet »pljunila v roke« in vladi, zdravstvu, šolstvu in sociali pokazala, da tudi brez njihove pomoči zmoreva z Milo živeti polnejše življenje kot verjetno marsikdo drug. Celo tako daleč je prišlo, da zdravnica v razvojni ambulanti prosi za najine nasvete, ki bi lahko pomagali drugim staršem otrok z motnjo v duševnem razvoju. Blaž Švab mi je zadnjič napisal, da sva lahko vzor staršem. Najina Mila, ta največji blagoslov, je moja največja življenjska lekcija.

Kaj želim povedati?

Želim povedati, da se kljub koroni, Trumpu, Janši, Kreku, življenje v večini primerov da obrniti v pravo, dobro smer. Ne glede na to, kdo je zgoraj, mi spodaj bomo vedno imeli to možnost. Treba jo je zgolj poiskati in za lasten neuspeh ne zgolj iskati krivcev tam zgoraj. Le Kristus je bojda znal iz sedmih hlebov nahraniti vse množice. Nihče ne bo zmogel zadovoljiti vsem potrebam. Prej to spoznamo, lažje nam bo. Krivice bodo vedno.

Dobro lahko zapoješ tudi brez najboljšega ozvočenja. Shodiš lahko tudi brez socialne ali državne zdravstvene pomoči. Je veliko, veliko težje, ampak če hočeš, če zares želiš, boš lahko lepo dihal tudi ob koroni. Utrujen, a srečnejši kot večina.