November 2019 - O, ti grda, lepa jesen
Tisti star kitajski simbol jin in jang mi gre te dni ves čas po glavi. Vse je črno-belo. Preprosto ne morem najti ravnovesja in barv v tej jeseni.
Radijski kolega Simon Golobič mi je pred dobrim mesecem dni dejal: »Prihaja jesen, tudi za ljudi!« Kako prav je imel ...
Po tem, ko smo se komaj prebili skozi prejšnji mesec, ko nas je doma v hiši, pa tudi sicer slovensko glasbeno javnost prizadelo toliko sloves nam ključnih ljudi, se žalostna zgodba te jeseni nadaljuje. V tej številki smo, čeprav se sliši tako grdo, spet »pokopali« štiri izjemne posameznike. Sploh nimam več besed, kako opisati svoje občutke, ker še vedno žalujem – in bom verjetno še kar nekaj časa – za svojim tastom. Pravzaprav se bolečna sploh ne zmanjša. Sploh ne bom poskušal razumeti svoje žene, ki je mnogo prehitro izgubila svojega očeta. To se preprosto ne bi smelo zgoditi.
Ampak življenje brez milosti teče naprej, ne vpraša, ali si že dovolj v redu (kar tako ali tako najbrž nikoli ne boš) in pripravljen na novo bolečino, strah, skrbi. V tem času nas namreč čaka še precej grda kalvarija po bolnišnicah s hčerko, ki se bo pri eni stvari verjetno kmalu končala, druga pa se šele začenja.
Če strnem… Direktorju sem zadnjič neko jutro rekel: »Če se mi kdaj v teh dneh dobesedno 'odpelje', mi ne zamerite ...« Kako se v tako težkih trenutkih sploh pobrati? Kako v takšnih časih sploh najti smisel? V takšnih časih pride prav filozof Friedrich Nietzche. Po njegovem mnenju lahko tisti, ki najde odgovor na zakaj, v življenju preživi prav vsak kako.
Ko pomislim, koliko hudega se je v tej jeseni že zgodilo v slovenski glasbi, ko pomislim, koliko hudega se nam je in se nam še dogaja na osebnem področju, nujno moram iskati tisti Nietzchejev zakaj. Ponavadi me je že sama lepota jeseni navdahnila in je bilo dovolj pozitivne energije za vsak kako, ampak tokrat to ni dovolj ...
A kdor išče, ta najde. Jaz sem našel svojo družino. Žena in hči sta moja svetinja, in ko berem tega najbolj znanega filozofa, ugotavljam, da je imel prav, ko je rekel, da smisla življenja ne smemo iskati v abstraktnih rečeh. Smisel naj bodo najbolj oprijemljive reči na tem svetu. Koga torej lahko primemo? Koga lahko objamemo in si ob tem, ko ga stisnemo k sebi, podelimo vso pozitivno energijo? Človeka!
Tistega, ki je odšel, vsak »objema« tako, kot mu ustreza in kolikor mu ustreza. Nikakor in pod nobenim pogojem pa ob tem ne smemo pozabiti objeti tistih, ki so še tu.
Pa vse dobro – do prihodnjič …
Domen Hren
