UVODNIK: Je Tomčeva slabša od Janše?

Je Tomčeva slabša od Janše?

Kot ena zadnjih reči, ki me pri delu z revijo čaka, je vedno uvodnik. Morda se sliši smešno, ker gre za uvodnik in ga praviloma preberemo najprej, ampak v resnici uvodnik, čeprav označuje začetek, nastane šele na koncu.

Tukaj sem lahko zares sam in povem tisto, česar sicer v reviji zaradi nepristranskosti ne morem. Včasih me ima, da bi dodal še kakšno osebno noto, ampak vemo, kako je, ko se prehitro izjasnimo o stvareh, ki nas zadevajo … Kar poglejte Leo Sirk na tokratnem izboru Ema 2019. Če bi le pol sekunde prej kdo ugasnil njen mikrofon, bi tokratni izbor šel v pozabo še prej kot vsi doslej. Tako pa vsi govorijo le o tem, kaj si je drznila reči, nihče pa o tem, da smo dejansko v finale v osnovi poslali (kot je zapisal neki »tviteraš«) pesem, ki je imela melodijo in ni imela energije, ter drugo, ki je imela energijo, ne pa melodije.

No, kakorkoli, sem že zašel … Pri ženskah smo. Morda pa sem ravno zato zašel? Ženskam se to pogosto dogaja ...

Ko sem se »sprehodil« skozi tokratno revijo, sem ugotovil – no, pravzaprav je to opazila naša lektorica, sicer moja žena –, da kaj dosti besed pripadnicam nežnejšega spola v praviloma njihovem mesecu marcu nismo namenili. No, bom popravil napako v uvodniku.

Imam ženo, ki je verjetno najnežnejša duša, kar sem jih in jih bom kadarkoli spoznal. Nikakor ne more povzdigniti glasu na pravilen način, da bi ji družba prisluhnila in jo poslušala od začetka do konca. Ženska ima sicer zelo preudarna mnenja o marsičem, a kaj, ko je niti sam večkrat ne poslušam (kot možje tudi sicer ne svojih žena), še manj pa na čase razumem. Večkrat ji rečem, da me intelektualno prekaša.

Imam prijateljico, ki je urednica in ženska na precej visokem položaju. Že dve leti se trudi medij, s katerim upravlja, popeljati na višjo raven. Upam si trditi, da ji je to tudi upelo, a nekega pretiranega spoštovanja si od nadrejenih ni prislužila. Neupravičeno. Poskusila je z nežnostjo, poskusila je z »moško« grobostjo, pa nič.

Romana Tomc je poslanka v Evropskem parlamentu in članica Evropske ljudske stranke, ki ji pripada Slovenska demokratska stranka. V Evropskem parlamentu je članica Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, nadomestna članica Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, je članica v Delegaciji za odnose z Japonsko ter nadomestna članica Delegacije za odnose z Bosno in Hercegovino ter Kosovom. Tudi poprej je bila v Sloveniji »ni da ni«.

To so samo trije primeri superžensk. Imamo jih na tisoče, slednji primerek celo izvažamo! Ampak zakaj žene ne razumem povsem, zakaj urednica ni direktorica, zakaj Tomčeva ni na mestu Janše? Kaj imajo te tri skupnega? »Nad« sabo imajo moškega! Žena moža, urednica direktorja, Tomčeva Janšo! Vem, da me boste še posebej pri prvem dame linčale, ampak govorim o šovinističnem in patriarhalno usmerjenem svetu, ki še vedno, razen redkih izjem, vlada. To ni moje mišljenje, jaz ga samo povzemam.

Pravijo, da izjeme potrjujejo pravilo. Če sledimo temu vzoru, pridemo do britanske kraljice, Angele Merkel, Oprah Winfrey, Marije Terezije …

Zato moški, natočite ji kozarec rdečega, zmasirajte ji noge, vsake toliko časa jo preprosto vprašajte, kako je. One niso tako kot mi. Ženske imajo veliko večji hipokampus. Hipokampus je tisti del možganov, ki igra ključno vlogo pri spominu in pri tem, kako telo pridobiva znanje. Zato pri prepirih moški vedno dobimo pod nos vse nove in nato še stare uspešnice! Zato se spomnijo našega popivanja izpred desetih let. Zato se one spomnijo vsega. Medicinsko je torej dokazano, da bi nam morale prav ženske zaradi teh (in vseh preostalih) lastnosti vladati. Če bi se vsi moški, ki vodijo vse na tem svetu, namreč spomnili vseh kozlarij tako dobro, kot se vseh teh kozlarij spomnijo naše ženske, bi se od sramu pobrali domov prat in sesat. Pa še to bi naredili slabše kot ženske!

Pa vse dobro – do prihodnjič!