UVODNIK - JULIJ, AVGUST 2018

Katera pot je prava?

Pri pisanju tokratnega uvodnika sta me vodila spomina na dva dogodka.

Prvi se je primeril ob mojem povezovanju televizijske oddaje. V scenosledu sem imel zapisano, da k meni pridejo mladi glasbeni gostje, ki sem jih prvič slišal in videl pred slabim letom. Takrat so namreč izdali svojo prvo skladbo, ki so jo opremili z videopodobo. Kot urednik, čeprav je to že skoraj nemogoče, skušam slediti vsemu, kar se dogaja na domači sceni.

Veselil sem se srečanja s tem mladim ansamblom. Ne bom ga imenoval, ker to pravzaprav sploh ni pomembno; takšnih je na žalost kar precej in ne bi bilo prav očrniti samo enega. Po pogovoru z njimi pred in za kamero sem namreč ugotovil, da so povsem drugačni kot jaz, ko sem bil pred 20 leti v njihovi koži. Niti jih ni zanimalo, kdo je urednik revije Muzika, ni jih zanimalo, kako se lahko z urednico televizije dogovorijo za snemanje, pravzaprav niti nisem povsem prepričan, da so vedeli, da so poprej že govorili z urednico oziroma da govorijo z urednikom.

Nikakor se ne želim hvalisati. To zagotovo ni moj namen. Moj namen je pokazati, da danes mlad ansambel sploh nima zanimanja, da bi poklical na televizijo in poprosil za predvajanje svojega videospota. Ne zdi se jim vredno poklicati na radio in vprašati, ali bi morda urednik sprejel njihovo novo skladbo in jo zavrtel v programu. Sploh se ne pozanimajo, kako se »tem rečem streže«, kako bi jim morda organizator festivala uredil kakšen dodaten intervju, kako bi lahko svoje delo čim bolje predstavili širšemu občinstvu.

Dovolj jim je bilo, da so se slikali, kupili noše, posneli skladbo in videospot ter vse to delili z ljudmi (zgolj) prek svojih družbenih omrežij. Je to prava pot?

Drug dogodek se je primeril ob analizi tokratnega Festivala Vurberk. Cenjeni Tomaž Tozon je človek, ki sem se ga, ko sem še sam nastopal na festivalih, bal kot kmet toče. To je človek, ki ga je odlikoval sam papež. To je oseba, ki jo izjemno cenim in si to, da lahko z njim sproščeno razpravljam o preteklosti in prihodnosti glasbe, štejem v največjo čast in kot enega vrhuncev svojega glasbenega udejstvovanja. Ta človek me je izjemno presenetil z enim od stavkov, s katerim sva sklepala analizo. Ko je govoril o »šesticah« na koncu skladb, ki jih nikakor ne mara, ki nikakor ne sodijo v starodobno, klasično narodno-zabavno glasbo, ki bi še pokojnemu Vilku Ovseniku obračale oči, je izjavil: »... ali pa očitno mi več ne razumemo te glasbe in smo postali prestari, da bi vedeli, ali je prav, da to odslej dopustimo ali ne ...«

Ne vem, kaj ob tem pomislite vi, ampak jaz sem to vzel kot enega večjih alarmov v svoji uredniški karieri. Če takšni ljudje pomislijo, da je morda prav, da se dopušča vse, kar doslej v to muziko ni sodilo, je očitno prišel čas, ko se podirajo še zadnji temelji. Ko k temu razmišljanju dodam še prvi dogodek, kjer današnji ansambli ubirajo povsem neklasično, popolnoma drugačno pot do ljudi, kot je bilo v veljavi doslej, no, potem je čas, da spakiram kovčke.

Za najbolj priljubljene slovenske skladbe zabavne zvrsti, ki se v zadnjem času vrtijo v radijskem etru, so poskrbeli »narodnjaki«. V domači glasbi pa smo prišli tako daleč, da na festivalu najbolj sveže deluje tista skladba, ki je najbolj starodobna. Tista, ki najbolj spominja na stare dobre čase domače glasbe, je tokrat na Vurberku tudi zmagala. Nihče ne ve, kako dolgo bo še lahko tako.

Samo čas bo pokazal, katera pot je prava.

Pa vse dobro – do prihodnjič.

Aja, tokrat smo pripravili dvojno številko, da bomo lahko tudi mi šli na dopust. Da nam ne zamerite, smo vse najpomembnejše rubrike kakopak podvojili in za vas spisali skoraj 100 strani. Se beremo spet konec avgusta.

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic

© 2016 by Muzika.