UVODNIK april 2018 - Kdo je zdaj tu nor?!

Kdo je tu nor?!

Zadnje čase ne opažam drugega kot samo jamranje. Če lahko katerokoli jamranje oprostim, je to morda pogojno jamranje moje žene nad njenim možem.

Je bil pač mesec marec in ta mesec je treba z ženskami bolj v rokavicah … Takrat lahko torej moški malo potrpi za skupno dobro in ljubi mir.

Drugače pa – a smo že vsi postali, z vsem spoštovanjem do njih, »penzionisti«? Vse, kar slišim, je: »Nimam časa!«

Radio, televizija in časopis oziroma revija so tri področja, ki mi v povprečju celega tedna dnevno pustijo kakšni dve uri za družino in prijatelje.

Vam opišem eno klasično sredo. Vsako jutro vstanem ob 4.45. Umijem si zobe, skuham kavo in se odpravim v službo. Na radiu najprej soustvarjam jutranji program do desetih. Vmes opravim precej sestankov z novinarkami in marketingom. Po deseti »uradno« pričnem z delom odgovornega urednika Radia Ptuj. Delo zavzema domala vse, kar lastniki, direktor ali konec koncev katerikoli od zaposlenih, za katere odgovarjam, potrebujejo. Celo kakšen službeni ljubezenski trikotnik moram pomagati reševati. Malo pred drugo popoldan se odpravim v Ljubljano. Sledi obredno ustavljanje v restavraciji s hitro prehrano, ki je že zelo blizu temu, da redni stranki na čast uvede Mc'Domen menu! Jem torej v avtu – in še to, medtem ko opravim za približno dve uri klicev, vezanih predvsem na revijo Muzika.

Ko prispem v Ljubljano na RTV Veseljak, imam (in to lahko potrdijo vse maskerke) približno štiri minute in pol časa, da se preoblečem, osvežim, da me namažejo in dostojno pripravijo za pred kamero. V Popoldanskem klepetu sem potem z vami do šestih zvečer. Vmes včasih »letim« še kakšno spregovorit na radio. Po šesti imam približno eno uro časa, da se najem – če je le mogoče, ne mobilno, ampak statično! Priznam, večino časa mi ne uspe, ker se vmes usedem še s kakšno drugo urednico ali urednikom, da dorečemo medsebojno sodelovanje (podjetje Media 24 ima okoli 1000 zaposlenih in medsebojnega usklajevanja je, kolikor hočeš).

Ko končam, se (ponavadi torej lačen) usedem v avtomobil in odpeljem na drugi konec Ljubljane, kjer me že čaka druga ekipa in drug televizijski program. Tam sem ponavadi nekje do desetih zvečer. Sledi usklajevanje za naslednje oddaje in snemanja. Ponavadi se iz Ljubljane odpravim ravno kakšno minuto pred polnočjo. Sledi seveda obredno ustavljanje v restavraciji s hitro prehrano, kjer si privoščim še enega Mc'Domna. Pojem ga ravno nekje do Trojan. Takrat ne kličem več, ker vsak normalen človek ob tej uri – še posebej če gre, kot jaz, v službo pred peto – spi.

S pomočjo mobilne aplikacije takrat preposlušam ves program, ki ga ustvarjamo na Ptuju, da zjutraj lažje nadaljujem z delovnim dnem.

No, tako nekako teče moje življenje! Zanič je, vem, ampak drugače za zdaj ne gre. Hvala bogu ima žena zunaj delovnega časa tudi sama še z otrokom ravno toliko dela, da sva ugotovila, da tako ne bo šlo v nedogled. A strinjava se, da bomo železo kovali, dokler bo vroče.

Kaj sem želel povedati? Tudi sam bom moral začeti jamrati, da nimam časa! Samo tako bom lahko objavljal slike z druženj z muzikanti, samo takrat bom lahko šel v fitnes, samo takrat bom imel čas, da še v službenem času na družbenih omrežjih pokažem, kaj v službi v resnici počnem. Doslej sem imel namreč za vse to preprosto premalo časa.

Pa vse dobro – do prihodnjič …

Domen Hren

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic

© 2016 by Muzika.