Uvodnik - Bi o Emi ali katerem drugem razočaranju?

Ko smo raziskovali, zakaj festivala SPV letos ni v RTV-načrtu, smo izvedeli, da se je bojda na lanski Emi nekdo, ki ga plačujemo, zaračunal in sceno zloglasnih Dni slovenske glasbe preplačal za dobrih 200 tisoč evrov. Evo! Pa je šla Slovenska polka in valček v maloro! »Pa saj je nihče ne bo pogrešal. Uni jodlarji 'majo že itak dovolj svojega programskega časa.« Nekaj takšnega si je moral očitno reči nekdo tam v beli Ljubljani na Kolodvorski. Ne samo, da ga nihče ne bo kazensko preganjal, nihče mu ne bo sploh ničesar rekel. Ampak ne bom več o Emi! Bi še kaj povedal, pa sem bore malo slišal in še manj razumel!

Ta mesec februar je bil res čuden. Zdi se mi, da smo se januarja še nekako lovili, v februarju pa nas je zadela vsa realnost novega leta in nabralo se je toliko dela, da komaj shajamo. Vam povem še eno zelo zelo žalostno štorijo.

Na radiu sem nekega jutra ob sovoditelju in voditeljici, ki je prevzemala štafeto za delo v opoldan, razglabljal o tem, od kod je kdo. Bistvo je poudaril kolega, ki je voditeljici rekel, da vsa žari. Skupaj smo prišli do sklepa, da vse, kar pride iz Prlekije, prinaša dobro. Kolega se je nato pošalil na moj račun. Vprašal me je namreč, ali se res že imam za Prleka, glede na to, da sem (samo) priženjen tja. Pritrdil sem in nadaljevali smo temo o tem, kako je on z dornavskega konca. Sam se je imenoval kar Lükar. Pripomnil sem, da je to dežela tam vmes – med Ormožem in Ptujem. Ko je bilo teh »zbadanj« dovolj, sem prekinil pogovor in ugotovili smo, da je bolje, da končamo, ker se vsak dan vozim skozi dornavske konce in si ne bi želel, da me tam kak domačin ustavi in … No, saj razumete. Vsaj upam.

Nekateri me žal niso! To so ljudje, ki mislijo, da čeprav se na radio spoznajo ravno toliko, kot se jaz na molekularno biologijo, lahko solijo pamet o tem, kaj je prav in kaj ne. No, ta gospa, ki me je klicala, je doktorica psihologije oziroma psihiatrinja. Nekaj takšnega. Sem bil pod prevelikim šokom, da bi natančno doumel. Gospa se ukvarja tudi z osebami z motnjami v duševnem razvoju. Zahtevala je javno opravičilo, ker v Dornavi namreč deluje Zavod za usposabljanje, delo in varstvo. Ta zavod prispeva k celovitemu razvoju oseb z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Ona je namreč iz vse šale v programu potegnila, da smo se šalili na račun otrok oziroma oseb s posebnimi potrebami!

Seveda gospa ni vedela, da je poklicala mene, urednika in človeka, ki je sodeloval v tistem pogovoru v etru. Niti ni vedela, da je poklicala očeta otroka, ki zahaja prav v ta zavod. Razočarala, lažem – skoraj do solz me je užalostila na tri načine!

Prvič kot urednika! Živim in delam za destigmatizacijo in združevanje ter razumevanje vsega. Drugič me je razočarala kot očeta otroka s posebnimi potrebami. Tretjič – tu so bile oči že solzne in roka se je zelo tresla –, razočarala me je, ker me je lahko z enim klicem priklicala in mi solila pamet!

Odkar imam namreč otroka, ki ni zdravočuteč, sem spoznal, da moram za pomoč psihiatrinje pri tovrstnih otrokovih težavah (enako je pri dobrem fizioterapevtu, logopedu, nefrologu, nevrologu …) v Sloveniji poklicati vsaj 150, če ne 1500 številk, da pridem do strokovnjaka, ki mi zna pomagati. Ko ga nekoč morda celo dobim, vem, da mu ne bom solil pameti, kako naj dela z mojim otrokom. Ker to ni moje delo. Hvaležen bom za njegovo!

Če je moje delo, da polepšam dan poslušalcem (bralcem, gledalcem), me kot takšnega sprejmite! Sicer pa preklopite in se nikoli ne vrnite na »moje« frekvence!

Ja, to na sliki sem jaz, »piflar«! Ne, ne norčujem se iz tistih, ki se bolj pridno učijo kot drugi! Ker sem se tudi sam zelo rad učil! Ob meni pa je moja žena, »poredna učenka«. Ne, ne norčuje se iz tistih, ki nimajo kaj toplega za obleči!

To je bil pust. To je zabava! To je del življenja! Poskusite! Brez skrbi – ne bom sodil!

Pa vse dobro – do prihodnjič …

Domen Hren