ČE LAHKO O PRESNI PREHRANI, LAHKO TUDI O BESEDILIH

»Ko sem se pripravljal na nedavni seminar o pisanju besedil za glasbo, sem se po dolgem času počutil bedasto. ‘Kaj ponuditi, kje začeti, kaj poudariti?’ so vprašanja, ki so se rojevala drugo za drugim. Po začetnem navdušenju je postajala vse večja tudi odgovornost. Gre za nekaj, po čemer obstaja povpraševanje, izkušenj s tem pa še nimamo. Imamo tečaje o vseh možnih kuharskih pristopih, o javnem nastopanju, zeliščnih rastlinah, presni prehrani, o tem, kako ukrotiti najstnika, o prvi pomoči, imamo raznorazne terapevtske skupine, jing in jang predavanja in ne nazadnje že skoraj vsak drugi hodi na tečaj tega ali onega instrumenta. Pri vseh omenjenih pa tudi najbolj obskurnih zadevah gre za to, da nekdo na nekoga prenaša svoje znanje. Kdor bi se rad malo bolj izpopolnil pri pisanju besedil, pa te možnosti ni imel. Pa saj, v človeku je neko znanje, le da ponavadi zanemarjeno počiva v malih sivih celicah. Takrat potrebuješ nekoga, da tvoj dar, če ga le je kaj, spravi na plano.

Prav to je bil namen seminarja, ki ga je pomembno podprl tudi urednik revije, ki jo pravkar berete. V nekaj urah namreč ni mogoče narediti pesnika, lahko pa s praktičnimi primeri nakažeš nekatere dobre rešitve in opozoriš na najpogostejše napake. Kako je bilo? Tako, da smo se ‘zasedeli’ še dobro uro in pol po odmerjenem času.

Nihče se ne rodi kot vedež. Težava je, če nevednež ostane. To velja za vsa področja, s katerimi se posameznik ukvarja: od polaganja ploščic do pisanja besedil za glasbo. Morda bomo nadaljevali. Morda bo s tem začel še kdo. Naj se zgodi, kar se mora, le da bi bilo v besedilih več sporočilnosti in več pravilne slovenščine.

Pravijo, da je naš jezik ‘trd’ za romantične duše. To seveda ne drži. Treba je čutiti globino jezika in prav položiti besede. Potem zvenijo mehko, kot bi z njimi zasanjano stopal po svileni preprogi. Slaba besedila so kot hitra prehrana, ki doseže hitri učinek ugodja, a kvarno vpliva na telo. Težko se ji je upreti, a dan potem ti je žal. Dobra besedila bodo ostala. Tako razmišljajo tudi organizatorji festivala Graška Gora poje in igra, ki nameravajo z javnim pozivom pridobiti nekaj kakovostnih besedil. Če jih bo v osnovni ponudbi poslanih pesmi zmanjkalo, seveda.

O čem naj besedila sploh govorijo, o čem sploh pisati, so me spraševali udeleženci seminarja. Mar ni bilo že vse o vsem povedano? Drži. Kot tudi drži, da navdih tega sveta še ni izpuhtel. Ne iščimo novih tem. Ženske naj še naprej pojejo o moških, punce o fantih in obratno. No, lahko tudi fant o fantu ali dekle o dekletu, časi so pač takšni. Spolna usmerjenost tu seveda ni pomembna, niti način, na katerega je pesem napisana.

Besedila so edinstvena. Niti dve nista enaki. Tako, kot je edinstven navdih in so edinstvena čustva. Ta so pomembna, saj ljudje besedilu, v katerega so položena čustva, bolj verjamejo. Deluje bolj pristno. Seveda ni prav, da ga napiše izvajalec, če tega ni vešč, je pa zelo priporočljivo, če ima zamisel in če zna avtorju predstaviti pravo sliko in odtenke barv, ki jih naj besedilo nosi. Vedno, ko sem pisal na podlagi izdelane zamisli izvajalca, je bilo to čutiti. Več, kot je izvajalčevega v besedilu, tem bolje. Nikakor pa ni dobro, da je pesem posneta, preden gre vsaj skozi roke nekoga, ki zna pisati dobra besedila. V tem primeru lahko nastane skropucalo, naredi se škoda izvajalcu in glasbi. Zato so mentorstva dobrodošla; vem za nekaj takih primerov dobre prakse. Vem zagotovo, da so člani Društva pesnikov slovenske glasbe pripravljeni ponuditi tako pomoč, le za rokav jih je treba pocukati (na FB društva so podatki). Zato – le pogumno po znanje in nasvete o besedilih.«