V SMRT pošiljamo 16-letnike!?

Vzhodna fronta je bila eno izmed šestih glavnih bojišč druge svetovne vojne. Boji so potekali na ozemljih današnjih držav Rusije, Ukrajine, Belorusije, Poljske, Litve, Latvije, Estonije itd.

Komunizem in nacionalsocializem sta bila smrtna sovražnika. Tega sta se zavedala tako Hitler kot Stalin, zato sta imela oba skrivne načrte uničiti drug drugega. Sredi poletja leta 1939 sta Nemčija in Sovjetska zveza podpisali pakt o nenapadanju, ki pa je bil tako bistroumno zamišljen, da si bosta, če jima kdorkoli kaj napade, avtomatično delili plen – Poljsko, Litvo, Finsko …

Vse skupaj se je, kot dobro vemo, vse do leta 1944 zelo zelo zakompliciralo in proti koncu vojne so oboji dihali na škrge. Arijska nadrasa je začela izgubljati na vseh bojiščih, zato je Hitler leta 1944 vpoklical na fronto najprej 16-letnike, leto pozneje pa celo še 15-letnike in invalide.

Zgodovina se ponavlja, pravijo ….

Je tako na vseh področjih?


V preteklem mesecu se je iztekel najstarejši, že 53. festival domače glasbe. Organizator je na tej »fronti« delal približno leto dni. Zavedal se je vseh pasti. Niti jih ne bomo pisali, ker jih je preprosto nemogoče spisati – jih je preveč, kakor tudi dela.

Na festival se je prijavilo dovolj ansamblov. Ampak komaj. Le dvema ansambloma je bilo treba odreči gostoljublje; že same izvedbe in posnetki so kazali na to, da takšno muziciranje še ni doraslo tako velikanskemu odru, kakršen je na ptujskem festivalu. Da so se sploh prijavili, je bilo treba zelo veliko lobiranja in usklajevanja z ansambli, avtorji, studii, uredniki, predstavniki.


Pri nekaterih se je malodane prosilo, da vzamejo v roke orožje – pardon, instrumente! Zakaj? Zato ker so bili to ansambli, ki večinoma še niso stali na tako velikem odru. Imeli so sicer željo. Nekje globoko v sebi so čutili, da se to od njih zahteva oziroma da je zdaj prišel njihov čas! Še nikoli v življenju niso igrali in peli v neposrednem prenosu. Niso imeli nikakršnih izkušenj s tako velikansko »fronto«.

Festivalski prenos se je končal.

Koliko jih je preživelo?

Malo!


Po festivalu se je tam, kjer je najlažje, to je na socialnih omrežjih, zgodil umor, poboj! Vsi komentatorji domače glasbe, ki jim zaradi privilegijev ni treba na festival, ste jih pobili. Pobili ste ansamble in s tem urednike in organizatorje. Vi, ki imate dovolj činov, da ste si v univerzumu domače glasbe priborili možnost komentiranja, blatenja in vsega drugega, boste ravno zaradi tega, ker ne zmorete pomagati, ampak zgolj blatite, s temi čini lahko na prestolu (svojem kavču) še naprej ostali.

Fronto zdaj obračamo k vam! V »smrt« ne bomo več pošiljali »neizkušenih 16-letnikov«. Od vseh vas, ki se še znate postaviti z instrumenti na oder, pričakujemo, da primete za orožje (to so vaši instrumenti, da ne bo pomote!) in pokažete mlajšim, kako se bori! Nastala je vrzel – in te obrti ne bomo zmogli peljati naprej zgolj organizatorji. Če boste vsi vi s čini še enkrat ali dvakrat stopili na oder festivalov, bo preteklo dovolj Drave, da se mladi dokončno postavijo na noge in naslednjič, ko stopijo na fronto, ne umrejo pod vašimi komentarji.

Prebral sem vse vaše komentarje. Zabeležil sem si vse ansamble, ki so »ubili« vse te mlade. Drugo leto preverimo seznam nastopajočih na ptujskem festivalu. Če vas na njem ne bo, ga objavimo v almanahu, na portalu MMC RTV SLO in v tej reviji.

Vse dobro – do prihodnjič ...

Domen Hren

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic