uvodnik - Pritisk narašča! uspehom? Niti ne!

Dobrodošli v zadnjem mesecu leta. Zdi se mi, kot da sem še v prejšnji izdaji voščil lepe praznike in srečo v novem letu. Pa je spet šlo mimo, kot bi mignil. Vsako leto hitreje.  Mirne in lepe decembrske praznike voščim vsem ...

V prejšnji številki smo kar precej polemično v ospredje postavili nekatere vidnejše in uspešnejše ansamble, za katerimi se je v preteklem letu kadilo. Moram priznati, da sem bil nekaterih klicev omenjenih ansamblov precej vesel. Nalili smo si čistega vina in ugotovili, da bo vedno tako. Kadarkoli in kakorkoli bo kdo igral in gradil svojo glasbeno kariero, vedno se bodo našli tisti, ki jim to ne bo všeč. Bolj bomo uspešni, več bo tistih, ki nam/vam bodo zavidali.

Sam sem zagovornik tozemeljskega življenja. Sem povsem preprosto in dokaj plitvo misleč človek. Denimo: vem, da je denar pomemben, in tisti, ki bodo govorili, da ni, po mojem živijo v zanikanju. Dandanes pravzaprav res nič več ni mogoče brez denarja. Ampak vse, tudi največje in najpomembnejše stvari v življenju, se doseže z zelo jasnim ciljem, predanostjo in večinoma tudi s tem, da gremo prek svojih zmožnosti. Nisem tisti, ki misli ali živi po načelu, da je pred stoletji nekdo zamahnil z roko in rekel »Eh, to se ne da!«, zdaj pa jaz v življenju ne morem nikamor brez te »karme«. Sam namreč mislim, da je lahko vsak »izbran«. Morda je prav črna ovca v krdelu tista, ki lahko izstopi in prekine urok preteklosti – če to zmore, čuti in predvsem, če si želi. Prav ta črna ovca lahko »pozdravi« celo zgodovino prednikov, ki so trpeli.

Vsak je lahko izbran. Če bomo preverili uspešne ljudi tega sveta (na kateremkoli področju) in predvsem tiste, ki se niso rodili s srebrno žlico in ki jim je kot prvim oziroma povsem samostojno uspelo, bomo ugotovili, da se imamo veliko naučiti. Naj bo to kdo od Avsenikov, Slakov ali pa od Beatlov. Preprosto so si vsi upali več, dlje in močneje.

Enako je drugje v življenju – enako je kjerkoli v življenju.

Kako pa je s pritiskom? Narašča z uspehom? Če ga čutite preveč, v tem pogledu še niste prišli dovolj daleč. Eden najboljših košarkarjev na svetu je neki večer zgrešil veliko metov. Ko sta se drugo jutro z njegovim očetom pogovarjala, je potarnal, da je bil pod prevelikim pritiskom. Oče ga je posedel v avto in odpeljal do bližnjega mosta. Bila je zima. Bilo je šest zjutraj. Pod mostom je stal šotor in oba sta gledala vanj. Čez pol ure je iz šotora izstopil neki mlad moški, kmalu za njim pa še njegova partnerica in njuna dva majhna otročka. Vsi premraženi in vsi brez vsega. Košarkarjev oče je v lepo ogrevanem luksuznem avtomobilu pogledal svojega sina, košarkarja z milijonsko pogodbo v ligi: »Vidiš, to je pritisk! Ko ne veš, od kod in kdaj bo prišel tvoj naslednji obrok. To je pritisk! Ko ne moreš ogreti ali obleči svojega otroka!«

Košarkar je dojel, kaj je pristisk, brezdomcu pa še vedno ostala zgolj upanje, vse drugo mu je namreč očitno res obrnilo hrbet. Le molimo lahko zanj, da mu uspe korak v pravo smer.

Lahko smo brezdomci ali bogataši – vedno je čas za naslednji, pravi, boljši korak.

Radi se imejte! Pa vse dobro – do prihodnjič ...

Domen Hren