Se smrt glasbenikov izkorišča?

Smo po smrti več vredni?


Zakaj je družba tako »navdušena« nad smrtjo glasbenikov, zvezd, kraljic? Zakaj je umetnost umetnika po smrti večja? Ali bi moral obstajati čas za upokojitev glasbe in podobe glasbenika po njegovi smrti?


To je le nekaj vprašanj, ki se mi porajajo, ko gledam pot »padlih« glasbenikov v glasbeni zgodovini. Trend po vsem svetu kaže, da številni glasbeni umetniki po smrti doživljajo vzpon kariere. Poleg tega se rast, ki jo doživljajo kot odziv na svojo smrt, še poveča, če umrejo na ljudem »zanimiv« ali tragičen način.


Zapisano zgoraj je sicer precej grdo, ampak žal tudi resnično.

Na žalost vsi veliki umetniki na koncu umrejo. Vzorci javnega zanimanja zaradi glasbenih smrti kažejo, da je pričakovano navdušenje družbe nad pokojnimi umetniki. Pravo vprašanje je, kako je postala popularizacija mrtvih glasbenikov normalna.


Je to realnost, ki jo želimo nadaljevati?


Če se ozremo po časovnici glasbene nesmrtnosti, ugotovimo, da sta Michael Jackson in Whitey Houston dva primera glasbenikov, ki sta požela, kljub siceršnji priljubljenosti, gromozanski uspeh po smrti. Zapuščina obeh umetnikov govori sama zase in jo je mogoče uporabiti za obrambo, zakaj njuna smrt ni pomenila konca povezave javnosti z njima. Bilo je ravno nasprotno.

Enako oziroma podobno bi lahko sklepali na primeru Avsenika ali Slaka. Govorim seveda o Slavku in Lojzetu.

Če se z umrlimi umetniki ukvarjamo na način, s katerim so se povzpeli na prestol, ne vidim nobenih težav. Če pa se ne ukvarjamo s stvarmi oziroma čutenji, ki so jih glasbeniki sami živeli ali k njim stremeli, pa nastane problem. Kljub vsemu je za veliko ljudi zelo dobičkonosno nadaljevati glasbenikovo zapuščino po njegovi smrti, zato dvomim, da se bodo stvari v prihodnje kaj dosti spremenile – a o tem je vredno razmišljati.


Če vas zanima muzika ali druga umetnost, naj vam ne vzame poguma mit, da v času vašega življenja nikogar ne bo zanimalo vaše delo. Ker živimo v obdobju, ko je umetnost povsod in ni videti, da nas bo kmalu zapustila, je pomembno ohranjati ustvarjalni um in spodbujati ljudi, da sodelujejo v umetnosti – bodisi jo ustvarijo sami doma ali pa se jo preprosto naučijo ceniti, ko jo vidijo. Ko ta umetnost še živi.


V tokratni reviji slavimo rojstvo Lojzeta Slaka. Slavimo njegovo glasbo. Slavimo njegovo zapuščino. Če se je nekdo na »njegov račun« neupravičeno okoristil, je to predvsem njegov problem. Dokler se danes »odkrivajo« nove stare pesmi Slaka, dokler otroci s harmonikami tekmujejo, kdo ga bo bolje ali bolj pravilno »ujel«, dokler nam poslušanje vse te njegove zapuščine pomeni zgolj zadoščenje, dokler se ne prepiramo o njegovi muziki, ampak spoštujemo njegovo delo, je vse v redu in prav. Zagotovo si je prav tega tudi sam želel.

Vse dobro – do prihodnjič ...

Domen Hren

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic