Nekateri nočejo gor!

Moje življenje se bo komu zdelo čudno. Nekomu se bo zdelo napeto. Spet drugi bodo rekli, da sem nor. Morda imajo celo prav.

Delam v povprečju nekje od 10 do 12 ur na dan. Z enim očesom sem ves čas v službi ali službah. Radio ne sme ugasniti, bralci morajo dobiti svoj mesečni odmerek narodno-zabavnih novic, kupcev nekega nakupovalnega središča mora biti letos več kot lani, otroci v nekem drugem središču morajo dobiti ključe avtomobilčka, da dobijo zadoščenje in nagrado za dobro opravljeno delo v šoli, nekemu prišleku z daljnega konca sveta, ki je postavil neko dobro poslovno zgodbo, mora uspeti s prodajo njegovih izdelkov, neka avtohiša, ki se je odločila ponuditi kupcem novo avtomobilsko znamko, računa na mojo pomoč pri pospeševanju prodaje preko družbenega medijskega planiranja.

Ko to sešteješ, se zdi, da opravljam tri, štiri, pet, morda šest služb. Ampak to ni res. Doma sem (če bog da) ob treh popoldan. In to je najpomembnejše. Nasmeh moje hčerke, ko se s kombijem vrne iz šole in jo na dvorišču pričakata oba starša, je najpomembnejši. Drugo je, da takrat na mizi že čaka doma skuhano kosilo moje žene. Temu sledi vsaj ura družinskega pogovora ob mizi. O šoli, življenju, vsem.

To je ljubezen.

In če sem povsem iskren, vam povem, da je to pravzaprav tisto, kar vsak moški potrebuje. Prav nič več. Vse drugo je balast. Vse drugo, materialno, kar iz tega zraste, je in mora biti vedno drugotnega pomena.

Pot do uspeha je po mojem mnenju preprosta. Če ima človek ljubezen svojega sopotnika, če ima rad svojega otroka/otroke. Če sta mu nasmeh otroka, ko ga ugleda, in objem žene/moža najtoplejši stvari na svetu, potem bo storil/a vse, da to ujame. In s tem bo delal/a, živel/a bolj učinkovito, radostno, ustvarjalno, močneje …

Le ene stvari se je treba bati. Ljudi, ki nočejo gor!

Večina ljudi (izhajam iz statistik vseh socialnih raziskav po vsem svetu) si ne želi gor. Ne želijo se spremeniti, bi si pa želeli, da se spremeni svet okoli njih. Izogibajte se jih. Njihov svet se ne bo nikoli spremenil. In ti ljudje nam ne bodo pomagali rasti. Bodo nam pa najverjetneje zavedno ali nezavedno pomagali iti dol!

Najlažje je nekoga potegniti dol. Najtežje je človeku pomagati navzgor. In prosim vas, ne trudite se teh ljudi, ki jim ni do sprememb, potegniti gor. Izogibajte se jih. To je namreč nemogoče. Oni nočejo gor.

Radi se imejte! Pa vse dobro – do prihodnjič ...

Domen Hren