Mogoče je pa muzika morala umreti!


Se spomnite špilov? Se spomnite veselja ob tem, ko smo stali drug ob drugem in skakali od nepopisne energije, ki je prihajala z odra? Se spomnite, ko ste dekle prijeli za roko in se z njo zavrteli na vaški veselici? Se spomnite kapljic, ki so v tej gneči priletele za vaš vrat, in veselja, ko ste spoznali, da je to le pivo vaškega razgreteža, ki je pač malo previsoko skočil ob njemu najljubši viži? Se spomnite tistega slabega špila, ko je ansambel (ali skupina) igral le nove pesmi? Se spomnite tistega občutka, ko je na enem nastopu vaša naljubša skupina igrala zgolj največje uspešnice? Se spomnite te nepopisno dobre volje?

Ja, vse to je čez noč vzel covid-19. Kot bi nekdo ugasnil luč, je padla industrija, ki letno pridela 30 milijard dolarjev. Ves svet je ostal brez ključnega gradnika veselja, radosti in druženja. Ves svet je ostal brez zabave. Ni ga preroka, ki bi si upal napovedati, da bo vse to padlo čez noč.

Medtem ko čakamo – in če ne bomo čakali pravilno, ne bomo konca oziroma začetka vsega zgoraj opisanega nikoli več doživeli –, je postalo jasno eno! Kristalno jasno je postalo, da je oblika glasbene industrije tako enozvočna, da bolj enozvočna ne bi mogla biti. Proces, ki se je v zadnjih desetletjih uveljavil v glasbeni industriji, je naslednji. Glasbenik se zapre v studio, potem ko je morda celo mesece razmišljal in v sodelovanju s soavtorji ustvarjal ideje. Te ideje nato v studiu preidejo v muziko. To muziko se nato posname in sproducira. Takoj zatem se posnamejo videospoti in pripravijo različne oblike promocij. Takrat izide album. Ta se začne prodajati in pozneje se ob tem, ko skupina začne nastopati na odrih, baza privržencev dviguje, kot se dviguje prodaja albumov. Ko se stanje počasi umiri, je čas za nov začetek v zaprti sobi in pozneje v studiu. Po svetu ves čas kreative, vsa snemanja in vse druge reči do začetke turneje plača glasbena založba, ki nato s prodajo albumov najprej pokrije svoj »kredit«, ki ga je vložila v glasbenika. Šele ko skupina stopi na oder, si lahko obeta pravi zaslužek. Šele ko se je zgodila korona, je postalo jasno, kako odvisni smo od nastopov v živo.

Muzika v živo pač ni ista, če ni zraven še preplačanega piva, zatohlega zraka in zvočnikov, ki premaknejo skoraj vse notranje organe. Je to sploh res?

Ko bo vsega tega enkrat konec, muzika ne bo več ista. Treba bo (in upam, da to počnete!) razmisliti o novih temeljih. Najtežja stvar za glasbenika je namreč najti novega privrženca. Tega je doslej najlažje našel na nastopih v živo. Tam se je najlažje dokazal in tam se je ločilo zrno od plevela. Zagotovo je nepopisna škoda že narejena. Verjetno največja v zgodovini tisočerih let glasbe.

Ampak vseeno. Morda je bilo prav, da se je zgodila epidemija novega koronavirusa. Ravno zdaj, ko smo na dnu, je morda čas za nov kreativni proces, ravno zdaj je morda pravi čas za nove temelje. Vsaka revolucija se namreč začne na dnu!

Jaz že slišim nove uspešnice! Roko na srce, toliko časa za iskanje novih motivov, idej in s tem pesmi ne boste imeli nikoli več. Jaz že vidim kreativne začetke iskanja novih spletnih privržencev, jaz že vidim bolj pravično delitev zaslužka od avtorskih pravic. Jaz že vidim bolj pravično deljenje dobička od spletnega iskanja in vrtenja muzike. Če že moramo zgraditi glasbeno industrijo od začetka, potem jo moramo graditi na tem, da bo denar razdeljen bolj pravično. Če zdaj glasbeniki in vsi, ki od nastopov živite, ne stopite skupaj in oblikujete (na svetovni ravni) boljšega reda, potem je bolje, da se poslovite od harmonike ali kitare, se odpravite nabirat borovnice na Pohorje, jih zalijete s šnopsom in prodajate na lokalni tržnici! Če jih od žalosti ne boste popili že sami!

Pazite nase, na druge in vse dobro. Do prihodnjič ...

Domen Hren

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic

© 2016 by Muzika.