Oktober 2019 - Tvoje delo bo dokončano!

Človek v življenju pride do trenutkov, ki jih nobene besede ne znajo dostojno opisati. Nikoli! Bralci že dobro veste, da v uvodniku delim veliko sebe. Večkrat so te besede namenjene hčerki, ki je pravi mali čudež, in z ženo sva zelo vesela, ko lahko ob naših majhnih, a strumnih korakih naprej navdahneva druge starše in posameznike. Živimo res posebno življenje in naš sveti kraj Vinski Vrh v bližini Jeruzalema v Prlekiji nam je vedno dajal ogromno energije, ki jo potrebujemo za premagovanje vsakodnevnih težavic. Vse smo doslej lepo in dobro rešili. Hvala bogu je bilo naše okolje, predvsem govorim o ljudeh okoli nas, izjemno pozitivno in večno bova hvaležna staršem in drugim sorodnikom za vso podporo, ki nam jo dajejo.

V tokratnem uvodniku bi moral pisati o svoji hvaležnosti Faniki Požek in svojem poklonu Tinetu Lesjaku. Fanika je za naš ansambel Zreška pomlad napisala prvo besedilo. Bilo je pred 20 leti. Tine Lesjak je bil naš – lahko bi rekel kar družinski priajtelj. Oba sta pri meni pustila, še posebej Tine, velik pečat. Večno jima bom hvaležen.

Naj se sliši še tako grdo, ampak raje bi pisal še sto strani o svoji hvaležnosti njima, kot pa naslednje stavke hvaležnosti nekomu, ki sem ga zadnjih deset let videl kot drugega očeta. Ob njem sem bil vsak dan. Pravzaprav je bil on ob meni. Ni ga bilo dneva, ko ne bi kovala načrtov o tem, kaj vse je na domačiji še treba postoriti. Ne poznam človeka, ki bi ga bilo lažje imeti rad kot njega. Bil je tako majhen, pa tako velik hkrati. Zelo rad delam, on je delal še raje. Zelo rad sem vesel, on se je veselil še bolj. Bil je nadvse ponosen, da sem njegovo srednjo hčer vzel za ženo, mu dal prvo vnukinjo, in tudi on sam je živel za trenutke z njo. Moja žena se je večkrat pošalila – kar seveda ni res –, da je imel mene še raje kot njo.

Ko grem okoli hiše, pogledam, kaj bi bilo za postoriti, vzamem v roke telefon in ga želim poklicati in mu povedati, do kakšne ideje sem prišel.

Zmrazi me, ko pomislim, da se ne bo več oglasil. Zdi se mi, kot da pišem in pišem, pa ne morem povedati ničesar. Kot da se vrtim v krogu in ne morem naprej. Brez njega bo res težko.

Pisati besede v slovo nenadomestljivi tekstopiski Faniki je skrajno težko, pisati besede Tinetu je skorajda nemogoče. Pisati besed v slovo Slavku, mojemu tastu, ki ni bil le skala družine, v katero sem se priženil, ampak sem se nanj opiral tudi sam, preprosto ne gre. Po tem, ko se ji je zlomil svet, je s svojim izjemnim talentom v najboljši možni maniri to naredila njegova hči Barbara – moja žena, naša lektorica. Preberete jih lahko na strani 46.

Res je težko, ko se ti v trenutku podre svet. Ko je nekdo ta trenutek še tukaj, v naslednjem pa ga držiš v naročju in gledaš, kako odhaja. Najtežja preizkušnja mojega življenja bi me verjetno morala utrditi. Za zdaj še ne. Vem pa, da mi je dal ravno toliko, kot je bilo treba. Oče mi je rekel: »Naj cveti ta Vinski Vrh naprej, kot da se Slavko ni poslovil.« Tastu še ta mesec posadim drevo! V njegovi senci bom na stara leta še vedno čutil njegov duh. Z ženo, ki mi jo je pred oltarjem izročil v varstvo, se zaobljubim, da bo njegovo delo, ki ga je še želel opraviti, dokončano!

Hvala ti za vse.

Pa vse dobro – do prihodnjič …

Domen Hren