Če ni »fovšije«, je dovolj za vse!
Tale prežvečena fraza mi je šla zadnji konec tedna zelo veliko po glavi. Kot ugotavljam, povsem upravičeno. V slovenski glasbi se »fovšije« ne bomo tako hitro znebili. Preprosto so vsi alergični na to, da je drugi bolj ali enako uspešen, prehitro sklepajo, šušljanja in napačnega sklepanja pa je toliko kot dežja – in ta zadnji konec tedna je (razen nad vurberškim gradom) deževalo skoraj ves čas.
Začetek tedna je obetal zelo pester program. Med koncem tedna smo vzpostavili povsem nov Radio Ptuj. Od beljenja do najnovejše mešalne mize in programov smo šli v dveh dneh. Zelo sem bil ponosen. Za nami je bil še en zelo uspešen projekt Otroci pojejo slovenske pesmi in čakali smo, da se zgodi prireditev Vsi skupaj smo za! Na to prireditev pripeljemo približno 1500 otrok iz socialno ogroženih družin Slovenije ter otroke s posebnimi potrebami in jim s pomočjo družbe Radio-Tednik Ptuj omogočimo biti vsaj en dan enaki drugim: se kopati v bazenu, jesti piknik hrano, se zabavati ob dobrih glasbenikih.
Pozneje sem odšel na novomeški radio, da bi pomagal kolegom z našimi dobrimi praksami. Res je, bilo je nekaj porodnih krčev ob povsem novem studiu in s tem kakšna ura spanja manj, a smo preživeli.
Vmes me je direktor seznanil s tem, da zelo znan in uveljavljen ansambel ne sprejme povabila na ptujski festival. Gre za ansambel, ki je zagotovo eden najbolj priljubljenih zadnji dve desetletji. Odločitev za neudeležbo na 50-letnici Festivala Ptuj so menda opravičili s tem, da je to slavnostno srečanje tekmovalnega značaja. Smešno je, da so se lani odločili, da bodo tekmovali, letos pa kar naenkrat ne. Na 50-letnici Festivala Ptuj bo podeljena zgolj ena nagrada. Ta bo podeljena s strani akademije ptujskega festivala, ki jo sestavlja 25 ključnih oseb slovenske domače glasbe. Ena nagrada bo podeljena enemu sestavu – tistemu, katerega pesem je po mnenju komisije najbolj odločilno vplivala na razvoj slovenske narodno-zabavne glasbe. Seveda govorimo o pesmih ptujskega festivala. Mislim, da (kot urednik festivala ne morem sedeti v komisiji) bo to nagrado prejel eden od starejših ansablov. Njihove pesmi so pač dalj časa prisotne, imajo več patine in so preprosto bolj pomembne. To je skoraj tako, kot bi se spraševali, ali je za razvoj slovenske domače glasbe bolj pomembna pesem Na Golici Avsenikov ali pesem Naj ne beži mladost Zreške pomladi. Odgovor poznamo vsi.
Po mojem mnenju je ta ansambel naredil veliko napako. Ne le, da je užalil ali celo razjezil direktorja ali urednika festivala, v tem primeru mu po mojem niti najzvestejši privrženci ne morejo pritrditi.
Kot drugo pa sem slišal, da se neki lokalni radio hvali s tem, kako zelo je poslušan. Sam sem na to zelo ponosen, saj gre za radio, ki mu, čeprav sem del drugega kolektiva, zelo rad prisluhem. S hvalo samo ni nič narobe, narobe postane takrat, ko začne tisti, ki je dober, širiti (lažne) novice, da so drugi slabi. Zakaj za vraga to počnemo?
Jaz sem na svoje delo izjemno ponosen. S sodelavci že skoraj deseto leto ustvarjamo edino narodno-zabavno, pravzaprav edino glasbeno revijo v Sloveniji. S kolegi na radiu smo na svojem področju najbolj poslušani. Kos oglaševalske pogače je ravno dovolj velik, da smo v ponos tudi lastnikom. Svoje dobre prakse z največjim veseljem delimo celo na drugem koncu Slovenije. 50 šolam smo letos pokazali, da lahko njihovi učenci pojejo zgolj slovensko. Avtobus otrok z našega območja peljemo brezplačno na morje za ves teden. 1500 otrokom omogočimo za njih najbolj sproščen dan v letu. Sanjajo ga vse leto. Kar pridite v ptujske terme in jih vprašajte! Aja, najverjetneje bom postal urednik na še enem radiu … V glavnem, človek bi rekel, da mi gre dobro!
Veste, kaj si štejem za svoj največji uspeh? To, da lahko skoraj vsak dan ob pol treh s svojo ženo in hčerko sedem h kosilu za svojo mizo v svoji hiši in izginem za vse. A ni to največji luksuz? Jaz imam dovolj! In vsem to privoščim!
Če imajo drugi težave z mano, nami, komerkoli, jim zelo na glas povem, da jaz z njimi nimam ne časa ne želje imeti težav.
Imejte čim bolj sproščeno poletje!
Pa vse dobro – do prihodnjič …
Domen Hren
