Je to res najboljša verzija domače glasbe?

Približno 20 let je, odkar sem se spoznal z mediji. Moja prva medijska ljubezen ostaja radio. Kot urednik ali voditelj sem aktiven še v tiskarskem in televizijskem medijskem svetu, družbena omrežja in splet pa vse to povezujejo. Eno brez drugega ne gre in zelo sem vesel, da lahko dnevno hkrati uporabljam vse kanale.

Zadnja leta ob delu v medijih ugotavljam, kar sem po eni strani želel pokazati tudi v naslovni zgodbi – moč medijev postaja tako strašansko velika, da se mi kolena kar šibijo.

Naj povem že na začetku, da se v vsebino in položaj, ki ju zavzema revija Muzika, ne vpleta nihče. Od vsega začetka, že deveto leto, jo ustvarja ista osnovna ekipa novinarjev, lektorjev in (z nekaj malega začetnih odstopanj) oblikovalcev. Majhna ekipa ljudi, ki v prvi vrsti želi ustvariti dober izdelek in ki ji je denar drugotnega pomena. Tega zaslužimo z drugi delom. Še vedno je torej na prvem mestu naše srce.

Ko je v »prvem planu« denar, se vse spremeni! Takrat se začnejo mediji (radii, televizije, časopisi) lastniško prodajati in združevati. To se odraža na dva načina: prvi je vsebinski – ta začne kaj hitro zelo šepati, drugi način pa so odpuščanja in posledično socialna stiska, ki hitro doleti družino novinarja ali urednika.

Posel je čudna reč in v deželi, kjer je desetletja vladal povsem socialistični režim, kapitalisti, ki jim je v interesu ustvariti čim več, niso najbolj zaželene osebe. Osovraženi lastniki se na to bore malo ozirajo, pomembna sta le posel in zaslužek. Država v zadnjem desetletju ni zmogla sestaviti nekega dobrega zakona o medijih, zato se nam lahko hitro zgodi, da bomo gledali le še dve ali mogoče tri lastniške televizijske mreže, poslušali dve ali tri radijske mreže in brali revije morda dveh ali treh časopisnih hiš.

Nekdo je zelo slikovito opisal stanje tako: »Od tega trenutka naprej je do omejevanja svobode govora ali pisanja zelo majhen korak, in ko se to konča, je ogrožena demokracija in s tem naša svoboda.«

S tem se ne bi mogel bolj strinjati. Osebno me stvari, ker vem, kako daleč smo že prišli, zelo skrbijo. Nekdo na nacionalni televiziji že zdaj zelo dobro ve, koga bo spustil v oddajo in koga ne. Natančno ve, od koga ima koristi in od koga ne! Še bolj bode v oči dejstvo, da nekega pevca ali pevke ne bo povabil v oddajo, ker mu ta predstavlja preveliko konkurenco.

Nekdo na radiu že danes predvaja le določene glasbene izvajalce, ker ima po drugi strani velike koristi od njihovega dvigovanja priljubljenosti. Neki urednik bo v časopisu (morda mu bo to naročil celo direktor, ki je »voden« s strani lastnika) pisal čez nekoga, ne da bi sam odšel na teren in z novinarjem ugotovil dejansko stanje, ki je v interesu javnosti.

Svoboda misli je že danes zelo okrnjena. Ko vse te medijske platforme v javnost pošljejo že tako močno nastavljene novice, glasbo ali nastopajoče, si lahko tisti, ki jim je vse to namenjeno, torej vi, ustvarite mnenje le o tem, kar vam je ponujeno. Ampak a je to dejansko stanje na terenu? Je to res najbolj bran časopis? Je to res najbolj poslušan radio? Je to res najboljši ansambel? Vprašanje, na katerega ne morete odgovoriti, ker vam druga možnost sploh ni bila ponujena.

Kako boste izvedeli pravo resnico, če vam je ponujena resnica, kot jo vidijo tisti, ki so »pri koritu«?

Še večja težava nastane, ko se odgovorni lotijo celo prikrajanja resnice. Ogromno ogorčenih ansamblov nas je v tem mesecu poklicalo in povedalo, da so bili vendarle na nekem izboru mnogo boljši tisti drugi, ki niso odšli v finale. Še celo tako daleč je menda šlo, da se je tistim, za katere so želeli, da gredo v finale, celo tehnično pomagalo. Vse v želji, da nato v televizijskem posnetku malo lažje opravičijo svoj izbor.

Pa vse dobro – do prihodnjič (ko upam, da zagato razrešimo) ...

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic

© 2016 by Muzika.