Uvodnik: Dovolj je bilo. Zdaj pa grem!

Dva meseca, odkar se nismo slišali, sta bila izjemna! Izjemna (žal) samo v delovnem smislu. Tako pač je v življenju. Ko na eni strani napreduješ, delaš prekomerno, se to kaj hitro pozna na drugi strani. Če si nekje dober ali boljši, na drugi strani pregorevaš. Tudi v življenju muzikanta je tako. Več smo od doma, bolj nas pogrešajo, bolj mi pogrešamo njih.

Pred približno devetimi meseci sem menjal službo. Vedno se šalim, da ne delam in da zgolj hodim v službo. Zame je delo nekaj fizičnega, nekaj, kar počno drugi ali pa predvsem tisti, ki čez službo ob kakšnem pivu s sodelavci v petek popoldan jamrajo. Moja služba je vsaj za zdaj v veliki večini nekaj, po čemer hrepenim, nekaj, zaradi česar vsako jutro ob 4.55 vstanem dobre volje. Rad »delam« to, kar delam.

Kot urednik imam možnost, da ljudem z vsemi svojimi sodelavci polepšam dan. Da me vsako jutro posluša 30, 40 tisoč ljudi, je zame velik izziv in veliko veselje.

Ampak to, da urednikujem radiu, da urednikujem reviji, da ob tem tedensko ustvarjam televizijski program in ob koncih tednov z Zreško pomladjo še kaj zaigram, je ta teden, ko pišem uvodnik, skoraj nič proti temu, kar me čaka.

Če berete ta uvodnik na dan ali večer izida revije, sam stojim na odru! Zame je to najpomembnejši oder v poslovnem oziroma kariernem delu življenja doslej. V ta namen sem oblekel celo poročni »gvant«. Ja, tako pomemben dogodek je to zame! Stojim na odru 49. ptujskega festivala. Stojim na odru zibelke festivalskega dogajanja na področju domače slovenske glasbe. Na tem odru sem sicer stal že petkrat. Takrat sem z Zreško pomladjo, med letoma 2006 in 2010, na odru ptujskega festivala tekmoval. Natanko pet let smo potrebovali, da smo zmagali. Prešli smo od popolnih debitantov, prek razočaranj do uspeha in zmage. Vse smo »dali skoz«. Zelo smo ponosni na prehojeno pot. No, takrat, ko sem s kitaro v roki stal na odru, sem mislil, da verjetno mi, muzikanti, najbolj trpimo. Mislil sem, da večjih skrbi, kot jih imamo mi, tisti trenutek nima nihče.

Motil sem se, kolikor sem dolg in širok!

Danes stojim na odru kot urednik festivala. Za mano, za nami je devet mesecev dela. Zdaj vem, kaj vse smo morali prestati, da sem lahko na koncu stopil na ta oder. Začelo se je s prevzemom nove službe. Ni ga bilo tedna, da mi misel ne bi pobegnila v prihodnost, v ta dan, ko bo nastopil ptujski festival. Zelo sem se ga veselil in prav toliko sem se ga bal. Prej sem bil nastopajoči, zdaj sem ob tem, da »ugvantan« nastopam kot voditelj, tisti, ki je pomagal spisati ves promocijski material, tisti, ki je pomagal spisati razpis, tisti, ki je moral pomagati določiti vse komisije, ki je moral pomagati zbrati ves denar, ki je moral uporabiti odstavek pravilnika o dodatnem povabilu kvintetovskih zasedb. Zdaj sem tisti, ki je moral poslušati vse ansamble in njihove težave, njihove pripombe in celo odpovedi nastopov. Zdaj sem tisti, ki se je odločil v skoraj 50-letni zgodovini festivala prvič skladbe javno predvajati dva meseca pred festivalom na 13 radijskih postajah po vsej Sloveniji.

Zdaj sem tisti, ki se igra z usodo slovenske glasbe. Ni ga namreč dogodka v Sloveniji, ki bi dal več novih skladb zakladnici glasbe, kot jih je dal festival narodno-zabavne glasbe na Ptuju. Ob teh stavkih so se mi roke kar malo zatresle. Ampak če dobro pomislim – pred 1949 leti so se na Ptuju, najstarejšem slovenskem mestu, zbrali največji panonski vojskovodje tistega časa. Rimske legije so pravzaprav takrat izvolile Vespazijana za cesarja. Določili so najboljšega!

Kaj pa počnemo mi? Delali in borili smo se za to, da lahko na najboljši mogoči način določimo najboljšega!

No, in ko to naredimo, bo dovolj! Spakiram družino in grem na morje, ker letos še nisem bil. Tako ali tako se po vsem tem počutim že kot pravi penzionist, zato je prav, da grem še na morje z njimi!