A SE JE SLOVENCEM MALO ZMEŠALO?

»V civiliziranem svetu veljajo neke vrednote. S časom so jih ljudje prevzeli in ponotranjili. Kar je bilo še pred časom na drugi strani 'moralnega rubikona', se je znašlo na tej – in obratno. S počasnim privajanjem se ljudje navadijo na marsikaj. Na primer: smrtna kazen ni več civilizacijska norma, še v prejšnjem stoletju pa so ljudi obsojali nanjo.

Malo huda primerjava, priznam, a ljudi lahko navadiš tudi na neko glasbo. Navadiš jih lahko, da je hrvaški jezik bolj speven in tekoč, da je slovenščina trda in da v njej čustev ne moreš tako žametno polagati v verze kot v hrvaščini. Navadiš jih lahko, da je dalmatinska glasba balzam za dušo, srbski turbo folk pa stroj za brušenje pet.

Organizatorji prireditev, veselic, občinskih praznikov in podobnih reči so postali ambasadorji ljubiteljev 'jugo' glasbe. Pa si poglejmo nekaj primerkov. Praznik terana in pršuta v Dutovljah na Krasu je na spletu vabil s spotoma Ines Erbus (Kada cura časti) in skupine Projektili (Najludja noč). Ptujska noč 2018 je v oglasu na prvo mesto postavljala Leteči odred in Ivana Zaka, šele za njimi Tanjo Žagar in Modrijane. Gremo dalje. Zbiljska noč letos vabi na prireditev v naslednjem vrstnem redu nastopajočih: Saša Kovačević, Jasmin Stavros, Mambo Kings – ali Srbija, Hrvaška, Slovenija. Toliko o vrednotenju samega sebe oziroma samopodobi. In tako naprej, z redkimi izjemami.

Slovenski glasbeni prostor je v zadnjih letih doživel pravo invazijo balkanske glasbe, ki počasi, a vztrajno prodira v vse pore tukajšnjih poslušalčevih navad. Organizatorjem se je dobesedno zmešalo. Bolj ali manj so slovenski glasbeniki postali privesek zaradi ohranitve dobrega vtisa – in vsi so tiho. Če bo šlo tako naprej, bomo doživeli popolno erozijo glasbene samobitnosti in slovenski otroci oziroma mladina ne bodo več vedeli, kdo je Aleksander Mežek ali Franc Mihelič, bodo pa seznanjeni z zadnjim singlom Saše Kovačevića. Popolna katarza. Žalostno, samouničujoče, izdajalsko.

Poglejte naslednji primer: še piva si ne znajo več predstavljati brez Nena Belana, Željka Joksimovića in Halida Bešlića. Človek komaj verjame, kako Slovenci mirno sprejemajo in sprejmejo, kar jim je ponujeno na pladnju. Slovenska glasba se počasi, a zagotovo umika hrvaški in srbski, katerih lobiji prevzemajo vse več niti odločanja v deželi pod Alpami. To se pozna tudi na računih avtorjev slovenske glasbe, ki so jim bili s strani Sazasa letos močno znižani honorarji. Logično, slovenska glasba se nič kaj sramežljivo umika z radijskih postaj in rapertoarja javnih izvajanj. Nismo daleč od tega, da bo pisanje slovenske glasbe nesmiselno, saj je ne bo nihče predvajal, izvajal in poslušal. Noro. Kam smo prišli, da za zabavo na največjih in tradicionalnih slovenskih prireditvah, kjer bi moralo 'pokati' od slovenskega ponosa, skrbijo srbski in hrvaški izvajalci.

Če se že tako radi zgledujemo po južnih sosedih, pa se dajmo. Ob uspehu njihovih nogometašev so Thompsonove domovinske pesmi prepevali Kolinda Grabar Kitarović, Luka Modrić, Ivan Rakitić in drugi, vsi v en glas. Prekipevali so od ponosa in dvigala jih je hrvaška glasba. Pri njih tako avtorske pravice ostanejo doma, torej popolno nasprotje slovenskega primera. V Sloveniji so stvari šle tako daleč, da ne vidim več rešitve. Dokler bomo bolj slavili tuje od domačega, smo si sami krivi, da je tako, kot je.

Če bi mi kdo ob tem pripisoval nacionalizem, ga že vnaprej odvračam od teh jalovih poskusov. Ponavljam se že, a naj ponovno poudarim, da razni 'Zečići', 'Severine' in 'Bešlići' pri tem ne nosijo niti trohice krivde. Profesionalno opravijo svoje in poberejo honorar. Izkoriščajo dejstvo, da se je nekaterim v Sloveniji zmešalo.

Še dobro, da ptujski festival ne gre po poti Ptujske noči. Samo še to manjka. V tem primeru bi želel, da sanjam.«

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic

© 2016 by Muzika.