DEMOKRACIJA V GLASBI ALI VURBERK PROTI EVROVIZIJI

»'Imam uspešnico,' se mi je zadnjič pohvalil znanec, očitno še sam prepričan o tem, kar je izrekel. Pa se je izkazalo, da je bila pesem od uspešnice oddaljena svetlobna leta. Tudi na družbenih omrežjih mrgoli podobnih samohval, nekateri pa slavo in čast pesmi pripišejo celo pred njenim izidom. Edini, ki uspešnice lahko napovejo, so tisti, ki so z radijskimi postajami, revijami in drugimi mediji dogovorjeni za pospešeno 'kampanjo'. Ampak pustimo to. Gre za nekaj ljudi v državi, ki se grejo tovrstno prakso. Velika večina se jih lahko zgolj prepusti upanju, da se bo zgodil čudež. A čudeža ni in ni. Zanimivo bi jih bilo pozneje vprašati: 'Kako se je kaj obnesla ta tvoja uspešnica?' Sledil bi molk, zato se takim vprašanjem prizanesljivo odpovejmo. Vsak naj ima svoje veselje, a vsakega kmalu strezni realnost.

Uspešnic skoraj ni več, lahko pa je pesem bolj ali manj uspešna. Koliko pesmi, ki so nastale v tem tisočletju, vam sploh hodi skozi misli? Kaj pa letošnjih, iz leta 2018? Kot avtor sem ustvaril zajetno zbirko pesmi, a se zavedam, da je treba za uspeh šteti že to, da poslušalci pri izvajanju v živo znajo zapeti vsaj refren. Vesel sem že ob majhnih uspehih. Pogojno me je razveselilo že dejstvo, da je bil neki ansambel sprejet na letošnji festival Vurberk (čeprav kak poseben dosežek to ni – o tem sem že pisal). Zakaj pogojno? Ker je bil izbran ansambel, za katerega sem v zadnjem času pisal (čeprav mu privoščim tudi z drugim avtorjem). Organizator namreč še sledi navadi, da javnosti razgrne le imena uvrščenih ansamblov, ne pa pesmi in avtorjev. Zanimivo. Kako bomo potemtakem na narodno-zabavni sceni dočakali, da bodo avtorji bolj opaženi in bolj cenjeni? Razumem, da so pri glasbi v ospredju izvajalci, saj naj bi avtorji delovali v ozadju, a ignoriranje osnovnih navedb poleg imena ansambla je zame nerazumljivo in edinstveno. Si predstavljate, da bi RTV ob objavi uvrščenih za slovenski izbor pesmi za Evrovizijo dopisala samo imena izvajalcev. Na primer samo Lea Sirk, šele na odru, to je ob nastopu, pa bi se seznanili z naslovom pesmi.

Ko sem že pri Lei … Kar privoščim ji in Slovenijo je solidno zastopala. Toliko bolj, ker majhni niso enakovredni velikim. Nemčija, Velika Britanija, Francija, Španija in Italija se namreč v polfinalu sploh ne potijo. Nikoli ne morejo doživeti neuspeha in občutka, ko se ne uvrstiš v finale. Uspeh Lee Sirk, to je njena uvrstitev v finale, je za omenjenih pet že vnaprejšnje dejstvo. Zelo pošteno, mar ne? Zakaj pride do tega? Omenjene države plačajo v evrovizijski sklad večji denarni znesek, kar jih odnese neposredno v finale. Zaradi denarja se njihova pesem avtomatično šteje za dovolj dobro, da se ji ni treba dokazovati v enem od polfinalnih izborov. To glasbena Evropa mirno prenaša, namesto da bi tako glasbeno diskriminacijo preprosto bojkotirala.

V športu je za zdaj toliko pravičnosti, da se česa takega še niso domislili. Barcelona ima v La Ligi enak izhodiščni položaj kot Getafe, Levante ali Malaga. Veličino je treba dokazovati na igrišču. Tudi polfinale Lige prvakov bi lahko bil določen vnaprej. Na primer Barcelona, Real, Bayern in Manchester City. Takšna evrovizijska logika tu ne bi bila sprejeta, z glasbo pa lahko očitno vsakdo baranta. No, kar zadeva omenjeno, je izbor na Vurberku vendarle bolj demokratičen od tistega na evrovizijskem odru.«