Klape, dobrodošle v deželi pod Alpami!
Ste opazili, da trend priljubljenosti narodno-zabavne glasbe popušča? Morda niste, ker se to dogaja počasi, a dosledno. Predvsem na Dolenjskem je kar nekaj ansamblov ugasnilo, preostali bolj kot ne životarijo.
Kdaj je nazadnje nastala narodno-zabavna uspešnica? Leta nazaj. Oddaja Na zdravje je pred leti potegnila voz narodno-zabavne glasbe iz blata, pod njenim okriljem so nastajale uspešnice, denimo Čas bi zavrtel nazaj. Delalo se je načrtno, tlakovala se je pot domači glasbi. Nastop v oddaji je bila odlična odskočna deska. Oddaja bi lahko zaplula tudi v druge vode, denimo tako, da bi množicam ponudila klape, a jih ni. Spomnim se, kako si je priljubljeni Werner prizadeval, da pride v oddajo z velikansko uspešnico Ne gane me, a mu ni uspelo. Grški in balkanski melosi niso imeli vstopa.
Tudi Tanja Žagar in Klapa Skala bi ostali pred vrati. Kruto, ampak tako je. Oddaja je imela usmeritev in narekovala je glasbene trende v Sloveniji. Res pa je, da je imela spričo neobstoja družbenih omrežij, YouTuba itd. mnogo večjo težo, kot bi jo imela danes. Da ne bo pomote, tudi Slovenski pozdrav ima dobre namene in veliko pripomore, da razkroj narodno-zabavne scene ni še večji.
Pa vendar, to kar se danes dogaja z narodno-zabavno glasbo, terja neke ukrepe. Predvsem medijev, ki so globoko zabredli v glasbeni objem južne sosede. Vanj se stekajo mediji, glasbeniki in poslušalci. Gre za verižni odziv, gre za stek dogodkov v odnosu »vzrok–posledica«. Slovenci izgubljajo svoj ponos, svojo identiteto in se brezsramno prodajajo drugi kulturi. Ne poudarjajte ob tem, kako nam je hrvaška glasba blizu, kako nam je blizu njen melos, kako je med ljudmi priljubljena. Ljudje so pač tako naučeni, in če bi jih leta »fotrali« z madžarskim čardašem, bi danes uvažali kakšne Ištvane in Ilonke, reklamo za Laško pa bi sredi Ljubljane namesto Halida Bešlića snemal Viszlat Nyar.
Mimogrede, Hrvatom na pamet ne pade, da bi jim v Crikvenici ponujali Saša Avsenika ali Nemir. Najbolj pa se naježim, ko slovenski ansambli v svojih promocijskih spotih namesto Miheliča, Slaka ali Avsenika ponujajo dve ali tri zlajnane Da te mogu pismom zvati, Ružo crveno – in to je to. Žalostno, res žalostno, da je treba k južni sosedi po tisto, česar lahko dobiš doma v izobilju. Imamo bogato zakladnico narodno-zabavnih in ljudskih pesmi. Predvsem zadnje so po krivici zapostavljene. Toliko lepih napevov, po katerih le redki posegajo. Naj še povem, da je treba Hrvate spoštovati, kar zadeva odnos do svoje glasbe, kulture in domoljublja nasploh. Da ne bo pomote: odlične izvajalce imajo in odlično glasbo, kar pa ne pomeni, da lahko Slovenci med prepevanjem Klape Maslina pozabijo na svoje.
Neverjetno, kako se je »balkanizem« razpasel med mladimi. Žalostno je, da v sleng vdira spakedranščina z juga in da so njeni sočni poudarki med mladimi sprejeti z navdušenjem. Pa sem že mislil, da je tisto o hlapcih zgodovina. Da bi bili všečni, mnogo ansamblov zlahka »preskoči« na »balkan«. Tu so lahko Čuki in Jan Plestenjak zgled. Pa smo spet na začetku. Zakaj že ni zadnje leto večje uspešnice v narodno-zabavni glasbi? Zato ker ni zanimanja. Zato ker marsikatera radijska postaja raje vrti kakšno južno in ker je očitno domač kruh slabši od tujega. Klape, dobrodošle v deželi pod Alpami.
