NAJBOLJŠE PESMI ŠE NISO NAPISANE


Se splača ukvarjati z glasbo? Nesmiselno vprašanje. Glasba je nekaj, kar moraš imeti rad. Če ob tem prejmeš še ekonomsko zadoščenje, toliko bolje. Medtem ko v športu šteje rezultat, je ekonomska korist pri glasbi v veliki meri pogojena s smislom za prodajo. Cele skladovnice pesmi se valjajo po slovenskih predalih in čakajo pravo priložnost. Komu jih ponuditi, kdo bo iz njih naredil največ?

Ko sem pesem Adijo, madam najprej ponudil naročniku, to je nekemu dolenjskemu ansamblu, še slutil nisem, da so mi z zavrnitvijo naredili uslugo. Poskočni muzikanti so pozneje iz nje naredili zgodbo, ki se piše še danes. Če nisi preračunljiv in če ohranjaš profesionalizem, prej ali slej pride uspeh. Ker najboljše pesmi še niso napisane. Bile so najboljše v nekem trenutku in obdobju. V prihodnje pa je še veliko prostora, ker glasba in besedila ostajajo neizpeta in se nikoli ne izčrpajo.

Naj se vrnem na začetek k vprašanju o smiselnosti ukvarjanja z glasbo. Nekomu se z njo uspe preživljati, drugemu pomeni le zadovoljstvo in od nje ni ekonomsko odvisen. Vsi pa v tem uživajo. Ne poznam primera, ko bi kdo z odporom igral, pel ali pisal. Je pa za tega, ki se na glasbeno pot odpravlja profesionalno, ta vse prej kot s cvetjem posuta. Poudarjam, izdelek je premalo, bolj pomembni so marketinški pristopi. Bolj pomembno kot v žepu imeti morebitno uspešnico je prepričati urednike in druge odločevalce, da je tvoj izdelek najboljši ter oh in sploh. Tudi sam se tega učim, a na izpitih prepogosto padem.

Spomnim se svoje avtorske plošče pesmi za otroke v izvedbi Anike Horvat, ki je bila povsem prezrta, ker nihče v verigi ustvarjalcev ni pokazal dovolj ambicij ali sposobnosti za promocijo. Sami nismo nikoli dovolj močni, vedno pa v kombinaciji s pravimi ljudmi na pravem mestu. Za neuspeh omenjenega projekta mi je žal, ne pa tako zelo, da bi vrgel puško v koruzo. Ni šlo za finančni, pač pa za notranji in osebni uspeh. Ko veš, da si nekaj naredil dobro, imaš motivacijo za naprej. Uspeh pride sam od sebe, pogosto nepričakovano. Vsega bi se človek prej naveličal kot glasbe.

Kaj me pri tem žene naprej? Tista zvedavost, nestrpnost in pričakovanje ob vsaki avtorski stvaritvi posebej. Ker večinoma pišem besedila, mi največji navdih predstavlja dejstvo, da je še toliko nepovedanega in neizraženega. V avtu, med sprehodom, ob branju in kjerkoli drugje se mi utrne zamisel za naslov ali zgodbo. Potem pa steče samo. Pri dobri zgodbi ni taktiziranja ali vprašanj o smiselnosti pisanja. Zamisel mora na papir – in to je to. To me izpolnjuje in samo to.

Najbolj pomembno je, da sem sam zadovoljen z napisanim. Toliko kritične presoje pa že premorem, da vem, kdaj je nekaj dobro in kdaj ne. Samo v tem primeru ti zavrnitev avtorskega dela s strani ansambla ne zareže v samozavest. Takrat zgolj rečeš: »Prav, fantje, ni problema!« V zadnjem času se mi je to nekajkrat zgodilo z enakim razlogom, ki terja premislek. Želja ansamblov ni bila v vsebini, ampak v količini besed. Kitice naj bodo kratke in naj se ponavljajo, refren naj bo v nekaj besedah. Razlog? Da si bodo ljudje prej zapomnili. V redu, ampak na tak način lahko omejimo poetiko na minimum. Seveda so to redki primeri, a vendar.

Skratka, lepota ustvarjalnega dela je večja od pasti, grenkobe in razočaranj, ki jih srečujemo na tej poti. Pa kaj, če stvari ostajajo v predalih. Bo že prišel čas, ko bo pesem našla pot. Vsaka pesem je neponovljiva in povezana s pravim časom. Če so v njej čustva, seveda. Če gre za mehansko glasbeno industrijo, so stvari drugačne. Pa saj tudi Franc Mihelič Veselega Ribnčana zaigra vsakič drugače. Čeprav ve to samo on. Brez čustev je samo »plejbek«.

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic

© 2016 by Muzika.