VZTRAJATI, VZTRAJATI, VZTRAJATI!

»Slovenija ima prvake: evropske, svetovne, olimpijske. Košarkarji, Iztok Čop, Tina Maze, Ilka Štuhec, Peter Prevc in drugi so se povzpeli na vrh v bolj ali manj strahoviti konkurenci. Šteli so metri, štel je čas in šteli so koši. Si ali nisi iz pravega testa. Samo to je bilo pomembno v njihovem primeru. Ni bilo pomembno, da so iz majhne dežele, ki je večina Zemljanov ne zna niti umestiti, in ni bilo pomembno, da so njihovi proračuni nekajkrat manjši od tistih v drugih državah.

V športu je izjemna konkurenca in mednarodni uspehi si zaslužijo poklon. A so dosegljivi. Sanje lahko postanejo resničnost. Delo, dar, morda malo sreče – in medalja je tu. Zakaj so torej slovenski športniki najboljši promotorji in ambasadorji svoje države? Ker imajo vsaj približno enako izhodišče kot njihovi sotrpini iz drugih držav. Odgovor, zakaj v svetovnem merilu ni slovenskih glasbenikov, se ponuja sam po sebi. Zato je treba izraziti veliko spoštovanje tistim avtorjem, ki so se v zadnjem času prebili vsaj v regijskem, če že ne v evropskem merilu.

Nekoliko medijsko neopazno izjemne uspehe žanjeta Saša Lendero in njen Miha Herzog. Uspelo jima je nekaj neverjetnega. Njune pesmi izvajajo zvezde nemške zabavne glasbe, kot so Beatrice Egli, Andy Borg, Amigos in – pozor!!! – največja diva nemškega govornega področja ter ena največjih evropskih zvezd Helene Fischer. To je neverjeten avtorski uspeh in dosežek, vreden poklona. Da ti uspe v tako močni konkurenci, priti skozi tako tanko sito, je zares velika stvar. Helene Fischer dobiva dnevno na stotine predlogov, demo posnetkov in avtorskih ponudb, pri čemer velika večina poslanega roma v koš, ne da bi si kdo vzel minuto časa in temu prisluhnil. Kako je Lenderovi in Hercogu uspelo, ne vem, si pa mislim, da sta morala biti hudo vztrajna. Pa še to je praviloma premalo. Skratka, čestitke.

Drug primer, ki mu je uspelo, v tem primeru na hrvaškem trgu (kar pravzaprav pomeni celotno nekdanjo Jugoslavijo), je slovenski skladatelj, aranžer in producent Aleš Vovk, bolj znan kot Raay, ki je za priljubljeno hrvaško pevko Lidijo Bačić napisal in sproduciral že dve uspešnici. Tudi njemu čestitke. Ima (tako kot vsakdo) raznovrstne lastnosti, a pridnosti, daru in vztrajnosti mu ne gre oporekati. Toliko ga že poznam, da lahko to zapišem.

Slovenski glasbeni avtorji, navrgel sem vam dva primera, ki lahko služita kot izziv. Se je pa treba bolj dokazovati, bolj trdo delati in bolj vztrajati, kot če bi prihajali z nemškega oziroma hrvaškega govornega področja. Povsod velja enako: vztrajnost, vztrajnost, vztrajnost. Tisti, ki se tega zavedajo, si lahko obetajo rezultate.

Pred časom sem spoznal Makedonca, ki nekaj let živi in dela v Sloveniji. Živi za glasbo, živi pa od svoje zobozdravniške plače. Dejan Stojanov ima izjemne glasovne sposobnosti, primerjamo ga lahko s pokojnim Tošetom Proeskim. Mimogrede, Toše je njegov vzornik. Je pa Dejan Slovenijo sprejel za drugo domovino in slovensko okolje je sprejelo Dejana, ki je začel snemati tudi v slovenščini. Njegovo petje in glasovne interpretacije so vrhunski, a ker je na začetku, večjega odziva ni. A Dejan razume, da bo nekaj časa samo sejal, da bo lahko čez čas tudi požel rezultate zdajšnjega dela. Nima vez in poznanstev, nima prijateljev v medijskih krogih, nima odprtih poti do urednikov. Nič hudega, z vsako pesmijo ga medijski in glasbeni trg bolj spoznava, in če zdaj odneha, ko je z vsako pesmijo bližje uspehu, bi naredil napako. Samo en majhen preboj potrebuje, samo en nastop na odmevnem festivalu – in pot mu bo odprta.

Veliko zgodb o uspehu za seboj skriva neuspehe, razočaranja in padce. A prav neuspehi, razočaranja in padci so bili na dolgi poti do cilja nujno potrebni. Bili so pač na poti in ne zunaj nje. Mimogrede: raje ne povem, koliko zavrnitev poslanih avtorskih pesmi sta doživela Saša in Miha (Lendero in Hercog). Kot že rečeno: danes pišeta za Helene Fischer!«