Kako nastane besedilo?!

»Besedila so dobra in slaba. No, so tudi taka, ki so nekaj vmes. Vsako pa ima svojo zgodbo. Vsako se rojeva na svoj način. Besedilopisec, ki nima dveh mesecev časa 'rojevati' eno besedilo, mora iznajti neki svoj sistem. Kaj je pomembno in kaj nastane najprej: naslov, kitice, refren? Nič od tega. Vsaj pri meni je prva zamisel, vse drugo se zgodi bolj ali manj spontano. Največkrat zamisli sledi naslov. Ta mora biti vsebinsko jasen, sporočilen in poveden. Pri večini pesmi stoji naslov največkrat na začetku refrena. Gre za eno do nekaj besed, ki naj odzvanjajo v ušesih.

Iz naslova je nato treba izpeljati refren. Ponavadi je, tako kot kitice, štirivrstičen. Seveda je že na tej stopnji treba nujno vedeti, o čem bodo govorile kitice, saj mora refren poudariti prav to, kar sporočajo ali na kar napeljujejo kitice. Sicer pa mi pisanje refrena vzame več časa kot pisanje kitic. Želim, da je dovršen in izpiljen. Besede morajo biti prav položene, rima mora biti pričakovana in ne vsiljena. Metrično mora od kitic seveda odstopati.

Tako kot v kiticah se tudi v refrenu izogibam banalnostim v smislu 'ljubim te' in podobno. Čustva se da izpovedati tudi bolj domiselno in prefinjeno. Ko pišem konec verza, sem z mislimi (zaradi rime) že dva verza naprej. Tak način razmišljanja med pisanjem je sicer nujen za dobro besedilo. Verz lahko zveni odlično sam po sebi, a je neuporaben, če se ne zlije v vsebino in rimo naslednjih verzov. Skratka, besedilo je treba graditi celostno. To ni preprosto, leta prakse so pri tem skoraj nujna.

Ko refren 'stoji', so na vrsti kitice. Pravzaprav začetek pesmi, to je prvi verz prve kitice. Tu ne sme biti prevelikih vsebinskih odstopanj. Vsebina je začrtana z refrenom. Prava umetnost je vsebino kitic 'pripeljati' do refrena tako, da z njimi ne poveš niti preveč niti premalo. Če se ti zgodi prvo, je refren nezanimiv, v drugem primeru pa nelogičen. Skratka, zadeva je primerljiva z odskokom v Planici. Če je ta natančen, se lahko obeta dolg polet. Če je prehiter ali prepozen, bo rezultat slabši. Še vedno bo sicer dober.

Tako je tudi pri besedilih. Saj jih je veliko dobrih – a zakaj ne bi stremeli k odličnosti? Ponavadi sta pred refrenom dve kitici s po štirimi verzi (kvartini). Četrti verz kitice se rima z enim od prejšnjih, tisti, ki zna, pa bo z rimo povezal vse štiri verze (dva po dva).

Še nekaj o zgradbi besedila. Skupaj napišem od tri do štiri kitice. Štiri, ko dodam dve novi po prvem refrenu, tri pa takrat, ko je druga kitica hkrati četrta, saj se ponovi. Včasih ni dobro, da je besedila preveč, včasih se ponavljanje kitic odsvetuje. Odvisno od tega, kako zapelješ zgodbo. Ta se mora brati logično in tekoče, ne da bi si ob tem lomil jezik.

Kako je z navdihom, kako z zamislijo, kako je takrat, ko moški piše za ženski glas? Bo znal izpovedati tako močna čustva? Kot rečeno že na začetku, za klasični navdih pogosto ni časa. Dobremu piscu ni pomembno, o čem in za koga piše. Dober pisec se ne izgovarja na pomanjkanje časa in zamisli. Piše hitro, zamisli pa črpa iz znanja, ki so ga prinesla leta in leta pisanja. Tu skoraj ni moč prehitevati. Toliko in toliko napak je treba, da se pisec dvigne iz povprečja. Tisti, ki piše tudi na glasbo, pa je v še večji prednosti. To je seveda zahtevneje, saj pri izbiri metrike nima prostih rok, temveč mu jo določa melodija. Število poudarjenih in nepoudarjenih zlogov je natančno določeno. Samo tako in nikakor drugače. Tudi zgradba pesmi je že postavljena. Ni manevrskega prostora – gibanje je omejeno. Je pa zato pisanje na glasbo še večji avtorski izziv.«

Pišite avtorju na pirkovicmusic@gmail.com

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic

© 2016 by Muzika.