Julij 2017. Odpuščene Navihanke namesto na oder na sodišče!

Navihanke, ki so uradno nastale po letu 2000 in pomenijo izjemen, nenadomestljiv prispevek k slovenski domači glasbi, so bile v svojem začetku ne samo pojem odlične zabave, ampak (predvsem zaradi lepote članic) tudi izjemno priljubljene med gasilci. Ampak v osnovi so bile Navihanke odličen in izjemno kakovosten ansambel.

Poleti se je dokončno potrdilo, da Navihank ni več! Skoraj vsem, razen tistim, ki so točno to želeli, se je kolcalo po dobrih starih časih. Po tistih časih leta 2002, 2003, ko so punce šele začele osvajati slovensko občinstvo in festivale.

Majda Navršnik iz Oplotnice, Sonja Hercog iz Laškega,

Maša Uranjek iz Petrovč, Neža Petek iz Luč in Jasmina Šmarčan iz Petrovč so bile tisti čas, razen Sonje, še vse v srednješolskih klopeh. Dekleta so imela pred sabo še vse življenje. Imela so stas, znanje in glas. Kjer samim ni uspelo, je na pomoč priskočil Sonjin oče, sicer ustanovitelj Navihank, Marjan Hercog, ki je bil do pred nedavnim njihov duhovni vodja in manager. Dejstvo je, da pet lepih deklet – takrat še v najstniških letih – ne more samostojno peljati poti ansambla, zato je vse tisto, česar dekleta sama niso zmogla, naredil on. Vse to je »štimalo« dokaj srečnih trinajst oziroma štirinajst let. Punce so si s trdim delom prislužile veliko spoštovanje stroke in cehovskih skupin, nato pa je prišlo do prenosa lastništva imena, do novih »šefov«, do nestrinjanj, do groženj s tožbami … Nekaj, česar v tej glasbi zagotovo nismo vajeni! Kdo je na koncu izgubil? Vsi! Še največ pa dekleta sama.