KLAVRNA USODA AVTORSKE GLASBE
Pred kratkim sem poslušal pogovor z Američanom, ki že sedemnajst let živi v Sloveniji. Je zaprisežen glasbenik, njegovi vzorniki so The Beatles. Primerjal je ameriško in slovensko glasbeno sceno in izvlečki te primerjave so bili zanimivi. Čeprav je Slovenija neprimerno manjša, ugotavlja, da imajo glasbeniki več možnosti za preboj v ZDA. Samo v New Yorku je nepregledno morje raznoraznih izvajalcev različnih glasbenih zvrsti, pa vendar so možnosti za uveljavitev večje od tistih, ki jih imajo izvajalci v Sloveniji. Glasba je tam prisotna na vsakem koraku. Številni klubi in koncertna prizorišča so dnevni ponudnik koncertnega dogajanja. Za predstavitev avtorske glasbe je veliko priložnosti. Če si dober, lahko igraš, in če veliko igraš, se lahko glasbeno še bolj razviješ.
Kako pa je v Sloveniji? Številni odlični izvajalci so prisiljeni živeti na abrahamih in porokah, tu pa so njihove možnosti izčrpane. Repertoar se zadnjih petdeset let skoraj ne spreminja. S svojo avtorsko glasbo bi »pogoreli«, zato »štancajo« Zbog jedne divne črne žene, Hajde da ludujemo, vmes pa morebiti svoj prostor izsili še kak Dan ljubezni in Sam po parku. Seveda brez Avsenika in Slaka ne gre, ampak ti izvajalci znajo še kaj več. Sežejo lahko še dlje od večnega preigravanja enih in istih, ki se v sanjah že morasto prikazujejo. Zdaj pa smo v začaranem krogu. Kdo bo ustvarjal lastne pesmi, če bodo te na igranjih delovale kot mašilo, da se prerinejo do Oči boje lavande ali Večeras je naša fešta.
Glasba bi morala biti neke vrste razvoj. Povpraševanje bi moralo spodbujati ponudbo in obratno. A pri tem se nekje zatakne. Veliko vlogo igrajo mediji, ki bi morali imeti več posluha za nove avtorske pesmi vseh glasbenih zvrsti. Saj tudi Avseniki in Slaki niso padli z neba na plodna tla. Preden so prišli do ljudi, so jih predvajali. Nekdo je vanje verjel. Kdo pa danes verjame v novo slovensko glasbo? Kdo ji daje spodbudo? Predvsem pa, kdo je tisti, ki loči seme od plevela? Danes se ob začetku izida skladbe predvajaš, če premoreš dovolj denarja za t. i. »powerplay« (pospešeno vrtenje pesmi za plačilo), sicer te ni in ne obstajaš. Preprosto se izgubiš in »izvisiš«. Čas za promocijo pesmi je mimo in pesem je zamrla, še preden je lahko prišla med poslušalce.
Sam imam s tem ogromno izkušenj. Če pesem nima možnosti, da v izdatni meri pride do poslušalcev na ta ali oni način, je obsojena na klavrno dejstvo, da obstane nekje na začetku. Veliko sem že pisal o tem, da so v Sloveniji razmere za ustvarjanje avtorske glasbe precej nenaklonjene. Seveda je glasbe veliko, predvsem narodno-zabavne, vendar se ta ne prebije naprej. Še največje zagotovilo, da bo pesem uspela, je sodelovanje s pravimi avtorji, ki so tudi v vlogi producenta. Tistega torej, ki ima utrjene poti do radijskih urednikov, s tem pa zagotovila, da bodo pesem predvajali do onemoglosti. Na žalost je tako, da se danes v glasbi umetno usmerja pot do uspešnice. Če se najdejo pravi ljudje s pravim vplivom, se bo pesem vrtela, sicer si lahko izvajalec odvrti zgolj odojka na žaru. Še najbolje je biti v navezi z nekom, ki obvladuje več radijskih postaj.
Žal je tako, da se glasba v Sloveniji ne promovira po klubih, manjših koncertnih prostorih in prizoriščih, kamor bi jo ljudje prišli poslušat. Da, samo poslušat. Ni treba, da je miza polna in da pivo teče v potokih. Take tradicije v Sloveniji ni, res pa je tudi, da med ljudmi ni pretiranih poslušalskih navad te vrste in tako godnih tal za izvajanje nove avtorske glasbe. Pri tem je dobra glasbena ponudba na slabšem. Tista bolj »hopa cupa« s kakšnim dekoltejem v videospotu bo že našla pot do radovednežev, bolj kot odstopaš od tega, manj imaš možnosti za preboj. Biti samo dober je premalo. Veze in poznanstva so v Sloveniji alfa in omega uspeha. S častnimi in redkimi izjemami seveda.
Pišite avtorju na pirkovicmusic@gmail.com
