Novi reviji na pot. Zakaj to počnemo?!

V življenju sem ves čas vedel, da sem drugačen od ostalih. Da mi je namenjeno drugačno življenje. Hvaležen sem, da mi na pot vedno stopijo ljudje, ki v meni prepoznajo dobro in mi pomagajo, da se ob delu in življenju nasploh ves čas plemenitim. S tem pomagam mnogim in sebi. 

Eden največjih mejnikov v mojem življenju je bil dan, ko sem spoznal svojo ženo. Ni bilo treba veliko, da jo prepričam, da se preseli k meni. Sem pač varčen in eno stanovanje stane manj kot dve. Pa še vsak večer sem se lahko stisnil k njej. Morda ne veste, ampak spoznal sem jo takrat, ko sem kot »novonastali« urednik prve tovrstne revije pri nas iskal lektorico. Prevzela me je in ni minilo veliko časa, ko sem jo zaprosil za roko. Rekla je da! Roko na srce, prepričljiv sem bil vedno, na koncertu moje Zreške pomladi pred 1500 pričami pa si niti ne bi upala reči ne. (smeh) V tistih dneh, ko sem bil najsrečnejši človek na svetu, je Barbara najino srečo še oplemenitila. Povedala mi je, da bova postala starša. Da bom očka! Podarila mi je najlepši naziv, ki ga moški lahko prejme. Ne prvem pregledu je bilo vse v najlepšem redu. Nato pa so sledili takšni in drugačni zapleti. Zdaj bom zgodbo devetih mesecev skrajšal, ker tega, kar sva tiste dni z ženo preživela, molitev, ki sva jih zmolila, na tisoče prebranih raziskav, neprespanih ur in čustvenih ran ne privoščim nikomur. No, žena je – stroj, kakršna je – nekaj dni pred porodom celo diplomirala ... in rodila se je Mila. Tisti dan in še nekaj kratkih mesecev povsem zdrava deklica, dokler ni začela zaostajati v razvoju na vseh področjih. Sledilo je skoraj eno leto neprestane borbe s sistemom, z vsemi, ki so nama stopili na pot, in s samima seboj. Nihče, ampak res nihče te ne pripravi na to. Nič ti ne spodreže nog tako grdo kot dejstvo, da si na koncu sam. Doma, za štirimi stenami jočeš z ženo in otrokom v naročju. Dejstvo, da morda tvoja deklica ne bo nikoli hodila, govorila, da je njena vrstnica na drugi strani sveta v starosti zgolj nekaj let ravno umrla, da nas je takšnih, ki tako jočemo v objemu drug drugega na celem svetu le peščica, nekje okrog 200. Da smo mi prvi v Sloveniji in da nam nihče ne zna povedati ničesar! Ne, res te ne more nihče pripraviti na to. Pa, da ne bo pomote – uredništvo revije je raslo, posel je tekel nemoteno. Služboval sem na radiu, televiziji, pri reviji in drugod. Tašča mi je naštela kar pet služb. Žena? Ženska s celotno poslovno kariero pred sabo, s sedmo stopnjo izobrazbe, je pustila vse. Ostala je doma in skrbela za naše uredništvo, kot to počne še danes. Ko poskrbi za nebroj Milinih osebnih in siceršnjih terapij, pa gor drži še hišo. Vmes sva se namreč iz celjskega stanovanja, ki sva ga dala v najem mlademu paru, ki je spominjal na naju pred leti, preselila na Jeruzalem. Bliže Bogu? Niti ne. Vstran od težav in vsakodnevnih skrbi glede nepotrebnih stvari. No, zdaj bom spet skrajšal naša zadnja štiri leta. Za svoje pojme imamo vse, kar je materialnega v življenju »treba« imeti. Ampak to ne šteje nič. Vse, kar smo ustvarili, smo ustvarili z lastnimi rokami in z nesebično pomočjo svojih najbližjih. Tudi to ne bi štelo čisto nič, če ne bi kot družina živeli, kot se »zagre«. Živimo življenje v veliko večji polnosti kot morda vsi drugi, ki nimajo te sreče, da bi živeli posebno življenje. Otroček hodi in razume vse. Kaj hodi, na poganjalčkih je bolj hitra od skoraj vseh vrstnikov. Zna se jeziti, besedi ata in mama pa sta v hiši izgovorjeni tisočkrat na dan. Aja, pa letos je z letalom za teden dni obiskala Nizozemsko. Zakaj Nizozemsko? Od tam prihaja in deluje genetik po imenu Dr. Koolen. Milin sindrom se imenuje Koolen de Vries sindrom. Vidite podobnost? Spoznala je osebo, ki ji je dala drugo, posebno ime. Mila uživa v svojem nekoliko drugačnem življenju. Izjemno rada naju ima in nemogoče je ubesediti, kako nezemeljsko rada imava midva njo. Denar in materialne dobrine tukaj ne bi smeli biti pomembni, čeprav je vedno z njimi vse povezano. A raje vprašajte in spoznali nas boste v drugačni luči. V takšni, ki omehča še najbolj okamenelo srce. Delamo za to, da svojim otrokom omogočimo boljši jutri. Zato muzikant poti znoj. Ker ni nič podarjeno. No, razen ene stvari! Naši otroci s posebnimi potrebami. Naš največji dar. Medtem ko nekdo pomiluje našo usodo, vam lahko sam iz prve roke povem eno: če bi lahko izbiral svojega otroka, bi še enkrat izbral Milo, prav takšno, kakršna je. Mila ni kazen, ona je nagrada! Ampak moja, najina izbira sploh ni pomembna, na koncu koncev je namreč resnica ena – ne midva, Mila je tista, ki je izmed vseh staršev izbrala prav naju. Kot je Tinkara izbrala Andrejo in Robija. Vsi naši posebni otroci so si izbrali hudo posebne starše. Zato nam prisluhnite. Poglejte nam v oči. Ne kažite s prstom za nami. Preberite revijo in pomagajte, da bo svet za vse jutri lepši in bolj enakopraven. Včasih kdo potrebuje finančno spodbudo in takrat moramo stopiti skupaj po svojih zmožnostih, zagotovo pa boste vsem nam najbolj pomagali, če boste svoje otroke, namesto da jih pripravljate na težko življenje, vzgojili v takšne ljudi, da bo življenje zaradi njih manj težko. Hvala vam! Pa vse dobro – do prihodnjič … Domen Hren

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic

© 2016 by Muzika.