O SAMOZAVESTI ALI POMISLIMO TUDI NA DRAGIĆA, AVSENIKA IN SLAKA

»Znane so krilatice, da je Slovenija majhna država, da je slovenska samozavest na nizki ravni itd. Stvar je seveda relativna. Na nekaterih področjih to drži kot pribito, drugod lahko trdimo nasprotno. Poglejmo šport. Ko je Slovencem za hip pojenjala sapa in so v zadnji četrtini izgubljali ter hkrati ostali brez dveh najboljših, je utrujen Dragić med minuto odmora prevzel pobudo in soigralce “nahrulil”, naj dvignejo glavo, naj se borijo. Vcepil jim je še dodatno samozavest zmagovalca. Sledila je zmaga in trenutki za zgodovino. Igralci so dokazali, da v ključnih trenutkih zmaguje srce, ne statistična možnost na papirju. Igralci so bili samozavestni, imeli so zmagovalno miselnost, imeli so pogum. Morda celo malce sreče, ampak ta gre z roko v roki s pogumom.

Tako v športu Slovenija dokazuje, da se idejo o majhnosti da preseči. Slava o slovenski košarki je šla v svet, Sloveniji se klanjajo veliki. Povsem drugače bi se izteklo, če bi na parket šli z miselnostjo, da je že vsaka zmaga v izločilnih bojih čisti presežek. Morda bi prišli do polfinala, težko do medalje. Od košarkarjev bi se lahko učili še drugi …

Kako je s samozavestjo v glasbi? Kje lahko iščemo samozavest, če na plakatih, ki na veliko oglašujejo glasbene prireditve, z velikimi črkami prednjačijo hrvaška imena in zgolj za navidezno ravnotežje dodajo še komaj viden napis slovenskega izvajalca? Hrvaški izvajalci, ki so reden gost slovenskih odrov, vse bolj opuščajo nagovore v slovenščini, ker jim tega ni treba. Na začetku so se še trudili, zdaj pa je, ko so si tržišče “dežele” že podredili, vsak trud odveč. Kje je samozavest, ko za slovensko popevko tedna zmaga pesem v srbščini, sicer v izvedbi slovenskega izvajalca? Da se razumemo, glasbe ne moremo meriti z jezikovnimi ali nacionalnimi vatli. Težko najdeš boljšega lirika od Balaševića, pri čemer gre za mojo subjektivno oceno. Ampak Slovenija ima Smolarja, Mlakarja, Šifrerja, ki ne bodo nikdar tako kot četniški vojvoda Bora Đorđević izvedli koncerta v Stožicah. Seveda je organizacija koncertov stvar proste presoje organizatorja. Odvisno pač od povpraševanja. Težava pa je, da slovenski mediji s svojo hlapčevsko politiko poslušalstvo navajajo na glasbo nekdanjih južnih bratov. Njihova glasba, da se razumemo, ni slaba. Niti slovenska ne! In namesto, da pred domačim sklanjamo glave, pomislimo na Dragića in Dončića, na rokometaše, odbojkarje, na Ilko Štuhec in Tino Maze. Pomislimo tudi na Avsenika in Slaka ...«

Pišite avtorju: pirkovicmusic@gmail.com