Noša sameva, besede in pesmi pa odmevajo večno!

V prejšnjem tisočletju, dobro desetletje pred začetkom milenija, je docent doktor Drago Papler za Ansambel bratov Avsenik pripravljal kroniko. To mu je seveda omogočilo posneti ure in ure pogovorov z vsemi akterji. Ne samo, da je izjemno natančno spremljal Avsenike, zaradi narave dela in ljubezni do te glasbe je posnel zvočne zapise stoterih ansamblov in posameznikov. Izredno veseli smo, da lahko njegov material, njegovo znanje zdaj delimo z vami. V pričujočih zapisih boste spoznali še nekaj neodkritih mozaikov slovenske glasbe in verjamemo, da boste ob prebiranju uživali. Nastajali so namreč takrat, ko so bili akterji, ki jih danes ni več, na vrhuncu svoje moči. Podoživite zlate čase skozi izbrane besede pristnega poznavalca.

LJUDJE OBRAČAJO, BOG PA OBRNE

Slavko Avsenik (1929–2015) je bil najprej ljudski godec. Preprostost in dostopnost je ohranil vse življenje. Rad je bil blizu ljudem, saj je iz njih izšel, in rad se je mednje vračal. V zlatih letih domačih nastopov so imeli Avseniki s strani gasilcev rezervirane termine za štiri leta vnaprej.

Ob nastanku so imeli muzikantje civilne obleke, potem pa so se oblekli v slovenske narodne noše in jih ponesli v svet. Imeli so številne posnemovalce. Novembra 1989, ko sem pripravljal kroniko Ansambla bratov Avsenik, je ansambel še aktivno nastopal. Slavko Avsenik je takrat že tožil o bolečinah v hrbtu zaradi teže harmonike. Njegov ansambel je profesionalno nastopal do junija 1990. Zaradi bolečin v hrbtenici, ki so bile posledica vsakodnevnega večurnega igranja, je moral Slavko harmoniko odložiti … Kasneje je delovala studijska zasedba Ansambla bratov Avsenik.

Slavko Avsenik mi je novembra 1989 pripovedoval o svojih glasbenih začetkih:

»Pri meni je vse, kar se glasbe tiče, en sam slučaj. Jaz sem šel 1952. leta v Ljubljano vprašat za službo in dobil sem jo v tovarni nogavic. Med tem časom je Franc Koren rabil enega s harmoniko, da bi ga spremljal. Potem sem dobil avdicijo na Radiu Ljubljana, to sem še nekam dobro opravil. Kasneje sem ustanovil trio, nakar je moj brat Vilko, ki je bil v orkestru, celo stvar opazoval in mu je bilo všeč. Ustanovila sva Gorenjski kvartet. Vse to, kar se z mano dogaja v glasbi od takrat pa do danes, je vse slučaj. Tako da včasih premišljujem, od kod, na koncu koncev pa lahko rečem: to je usoda, kam pelje. Ali pa ta rek, zdi se mi najbolj primeren: Ljudje obračajo, bog pa obrne. Jaz nisem šel v Ljubljano z namenom, da bi bil glasbenik; moj poklic takrat je bil tekstilec.«

Kdaj ste Avseniki oblekli narodne noše?

»Ja, prva leta vem, da jih nismo imeli. Potem vem, da smo prve plese, ko smo malo po Avstriji hodili, igrali v civilu, pa ko smo v Trstu igrali … takrat je bilo kar težko kaj kupiti. Prva leta smo igrali v civilu, potem pa smo se napravili v noše.«

In noše so bile prav te, gorenjske?

»Te taprave narodne noše, pa eni škornje do vrha in eni do polovice.«

Kako to, eni do vrha, eni pa ne?

»Oh, kakor komu paše; prva leta smo celo nastopali s klobuki, dekleta so nastopala z avbami, ampak ker je bilo preveč nastopov, so ženske prosile, da ne bi z avbami hodile, zaradi las, ker je prevroče, tako da smo potem dali klobuke vstran. Ampak namesto tega si je Franc Koren marelo naštimal, tako da smo imeli namesto klobukov marelo.«

Marela je postala tudi vaš simbol, simbol Avsenikovega ansambla …

»Ja, simbol, ki je tako simbol narodne noše. Na splošno. Ampak mi smo ga potem vzeli s sabo. Ta simbol imamo še danes – marelce. Kot značke, galerija, pri vsem, kar je v zvezi z nami, povsod je marelca zraven.Klobuk pa je obdržal le Franc Košir, tašpasni pač, ker je to povezano z njegovim likom …

»Tako je pač, da je malo bolj hecno, da ga zna malo metati, to je potem Koširju ostalo.«

POJASNILO: Zaradi avtentičnosti zapisa po zvočnem posnetku (da kar najbolje ujamemo duh pogovora in obeh udeleženih v njem) je besedilo tudi v reviji le osnovno lektorsko prilagojeno jeziku in njegovim pravopisnim zahtevam.

Prebrali ste zgolj del izjemnega zapisa, ki je nastal ob pogovoru s Slavkom Avsenikom leta 1989. V celoti vas članek čaka v aktualni reviji Muzika. V uredništvu lahko naročite tudi posamične izvode.