Če že ne po in zaradi bratov Avsenik, a lahko dobimo praznik po naših športnikih?!

Kdor čaka, dočaka. Kar trinajst let po rokometaših in dve leti po odbojkarjih so prvo odličje na evropskih prvenstvih osvojili tudi košarkarji. A ne katerokoli. Po zmagi v istanbulskem finalu nad Srbijo (93:85) - zlato!

Slovenija je končno polna ponosa. Verjetno smo bili v sebi ponosni ves čas. Vsaj upamo. No na glas tega večkrat nismo uspeli ali upali pokazati. Še posebej navzven. Končno nam je slovenska košarka pokazala, da smo lahko ponosni tudi navzven. 17. september bo v zgodovini Slovenije zavedno zapisan z zlatimi črkami.

Če je kdo navzven vedno definiral Slovenijo je bil to šport in kakopak slovenska glasba, ki jo spremlja velik del evrope. Avseniki so v tem pogledu naredili največ kar se je lahko dalo. Ekipni športi (nikakor pa ne smemo pozabiti odličnih posameznikov v posameznih, predvsem zimskih športih) so nas tudi kot narod - tako kot domača glasba - še bolj povezali.

Po košarkarski zmagi na prvenstvu Evrope, po čudoviti pravljici, ki so jo začeli pisati naši košarkarji že na Finskem, se je Golico in Zdravljico slišalo v svetu tolikokrat kot doslej še ne. Golico so slišali (mnogokrat tudi prvič) ljudje, ki nas sploh ne poznajo. In v športu in skozi glasbo smo jim dali vedeti kdo smo in kaj smo. Slovenija mora biti ponosna ker so ponosni tudi tisti, ki sploh niso slovenci. Eden takšnih je, v reprezentano povabljeni, Anthony Randolph, ki je s ponosom nosil slovenski dres in poslušal Golico. Zdaj pa so ga v narodno nošo v fotomontaži oblikovali tudi tisočeri spremljevalci na spletnih omrežjih.

Naj se sliši Golica, naj se pokaže lepa slovenska narodna noša. Naj bo vsaj to, če že po bratih Avsenik nismo bili deležni te sreče, praznik slovenstva. Brez politike, brez obremenjevanja z zgodovino. Naj bo 17. september praznik združevanja, dobre glasbe in športa - edino to je doslej v najboljši možni luči prikazalo Slovenijo v svetu.

Čestitke!

Uredništvo revije Muzika