Please reload

Zadnje novice

Na Policah je dvojno - poletno izdanje revije Muzika!

June 26, 2020

1/3
Please reload

Izpostavljene novice

DARA BUBAMARA, KLAPA BONACA IN SEVERINA PO SLOVENSKO

13.09.2017

»Rečem si kdaj, v bistvu mi švigne skozi glavo zadnje čase: Joj, ta Despacito! Kakšen komad – jaz bi naredil boljšega ... V bistvu v Sloveniji naredimo dosti boljših, pa nobeden ne prodre niti v Avstrijo, kaj šele po svetu. Ja, tako krivičen je včasih ta svet glasbe. V športu je drugače. Tam šteje rezultat in Slovenec, ki bi tekel hitreje od Bolta, bi bil glavna svetovna zvezda, čeprav bi prihajal iz dežele, ki je povprečen Zemljan ne zna niti locirati. 

 

 

 

Sicer pa so tisti, ki se ukvarjajo samo z glasbo, malo na boljšem od piscev besedil. S slovenskim jezikom smo omejeni na dva milijona potencialnih uporabnikov, medtem ko je Despacito (čeravno ni angleški) enostavno objel ves svet. No, potemtakem je Adijo, madam s tremi milijoni ogledov na dva milijona prebivalcev večji fenomen od latino hita, ki je vmes postal že nadležen. Povedati želim, kako je vse relativno. Izhodiščni položaj avtorja, ki ustvarja v slovenščini, je slabši od tistega, ki piše v hrvaščini, in tako dalje … Itak se vse konča v angleščini (zato Despacitu kapo dol!). Precej majhno je torej slovensko tržišče, zato je še toliko bolj ranljivo. Hitro poklekne pred tujimi vplivi. Tujcem je malo mar za slovensko glasbo in za slovensko kulturo obče, zato bi toliko bolj pričakovali večjo podporo slovenski glasbi vsaj na domačih tleh. Ko sem avgusta preživljal dopust v Šibeniku, sem vsak dan posebej dobil občutek, da imajo kulturni praznik. Domača glasba vsepovsod. V Sloveniji je položaj obrnjen – niti 8. februarja, na Prešernov dan, ni drugače. V imenu “multikultiglobalizma” pozabljamo na korenine, s tem pa tlačimo in jemljemo samo domači kulturni identiteti. Absolutno je treba odpirati vrata, a ravno tako biti ponosen na svojo glasbo. Ne pišem o okusih, slogu in zvrsteh. Rock, punk, narodno-zabavna, pop ... Vsega je dovolj pod Alpami. Eno je slovenski jezik, drugo pa je glasbeno izročilo, ki je prepoznavno kot slovensko. Razne klapske in sedemosminske različice s slovenskim besedilom niso prav noben alibi, da bi jih lahko še prepoznali za domače. 

 

Medtem ko je Avsenik v svet izvažal slovensko kulturo in ji gradil verodostojnost, pa se danes kar tekmuje, kdo bo bolj podoben Dari Bubamari, Klapi Bonaca ali Severini. Vse v redu in prav, če bi zadeve delali s srcem. Imamo svobodo ustvarjanja, a celo ta se v posamezniku nalomi, ko začuti, kaj bi šlo trenutno v denar, potem pa naredi prav to. Vlado Kreslin nikoli ne bo Đorđe Balašević in obratno. Oba imata svoj slog in oba sta imenitna. Prav tako klapske pesmi zaradi domicilne tradicije najbolj pristno delujejo v Dalmaciji. No, ja, tudi v Stožicah, ampak iz njihovih žametnih grl in brez posebnih nastavkov. Si na primer predstavljate, da bi hrvaški izvajalci oziroma kar konkretno Jelena Rozga skušala glasilke naravnati tako, da bi zvenela kot katera od priljubljenih slovenskih pevk? Zaman ugibate, kako bi to zvenelo, ker do tega ne bo prišlo. Hrvatom na kraj pameti ne pade, da bi povzemali slovensko držo. Obratno se zadnje čase rado dogaja. Ampak, da ne bo pomote – glasba je univerzalni jezik in nihče nikomur ne odreka pravice, da z njo počne, kar koli se mu zljubi. Ugotavljam le nekatera dejstva, ki so, kakršna so. Vsak se lahko do njih po svoje izreče. Boste sklepali, da klapskih pesmi ne prenesem? Narobe. Zakladnica njihovih pesmi je izjemna in čustvena, da poboža. Ampak pustimo se malo bolj pogosto pobožati tudi domači glasbi. Morda potem ne bo treba toliko eksperimentirati s tujo.«

 

Pišite avtorju: pirkovicmusic@gmail.com

 

 

 

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Please reload

Arhiv novic

© 2016 by Muzika.