Uvodnik - avgust 2017 Razočaranje nekega mladeniča.

V prejšnjem uvodniku sem vam predstavil življenjsko pot mladeniča, ki že osem let urednikuje tej reviji, ki jo nekateri tako zelo radi prebirate. Res sem vesel in vsi v našem uredništvu, da je vedno dovolj takšnih, da preživimo mesec. Brez vas, spoštovani bralci, nas ne bi bilo več na policah. Brez vas nas tudi takrat, ko se čez mesec nabere zgolj toliko, da se pokrijejo osnovni stroški izdajanja, ne bi bilo več. Vsak razumen poslovodja ali šef bi takrat rekel: Dovolj je, ne bomo se šli več! Ampak saj veste, kako je z razumom in srcem. Pogosto se sporečeta. Hvalabogu. Če bi računali na kakršno koli pomoč, če bi računali na to, da nas bodo pokupili samo člani ansamblov, ne bi prišli daleč. Že zdavnaj bi bili spet tako kot oni sami – igrali bi čez vikend, poslušali in gruntali, kako se ga je on in on zapil, kako se on in on spopada s težavami v zakonu, kako so se oni in oni z nevesto zaklenili na WC, ker si je slednja želela z enim izmed muzikantov še zadnjič okusiti radosti samskega stanu, poslušali, kako se je dama iz Švice pripeljala onemu in onemu na dom z domnevno njegovim sinkom, poslušali, kako se je tista spečala z žirantom tega in tega festivala, in še in še.

O tem ne bomo nikoli poročali. Ne bomo objavljali novic, iz katerih bi tekla kri, ko bi jih oželi. Ne bomo, kot me je pred kratkim v strahu vprašal cenjeni organizator festivalov, »revolver cajtung«. Preprosto bomo to, kar smo bili doslej. Zdrava vest, ki bo potrkala takrat, ko se nam bo zdelo, da nekaj, kar je jasno skoraj vsem, nekdo pač mora povedati, zapisati ali narediti. Razum, ki bi nam nekajkrat povečal naklado in prinesel dobiček, ne bo nikoli prevladal. Srce nam veleva, da pišemo zmerno in na način, ki glasbi in glasbenikom ne škodi. Že tako ali tako si nekateri muzikanti in kakšne hitro povzpele se zvezde v tem šmornu sami škodijo.

No, zdaj pa k razočaranju. V minulem mesecu smo načrtno na naslovnico postavili nekoliko bolj populistične naslove. Tiste, za katere smo tako kot vedno želeli, da nekoliko bolj potrkajo na določene vesti, da morda malce stisnejo. Da nas zdramijo. In so nas!

In to kako!

Toliko, kot se je o festivalih razpravljalo minuli mesec, se mislim, da ni še nikoli. Res je, da se je spet samo govorilo. Res je, da že dve leti ocenjujemo festivale in malo bolj vestno ali konstruktivno-kritično pišemo o dogajanju na domači sceni. A stvari se zganejo šele takrat, ko smo malo bolj »žleht« pri naslovih. Kar naenkrat se zdaj zgodijo sestanki, klici, pogovori in stvari, verjamem, tečejo v pravo smer. Kljub temu da bi mi v minulem obdobju zaradi tega še kdo več »zarinil nož v hrbet«, sem to, smo to naredili zaradi srca. Zaradi tega, ker želimo, da se stvari izboljšajo, in ker želimo pomagati po svojih najboljših močeh.

A veste, o katerem srcu govorim?

Na vurberški festival sem šel z avtomobilom, polnim prejšnjih izdaj revije. Ja, s tem sem naredil nekaj reklame, še več pa sem naredil za ljudi, ki so prišli tja. Večina jih tistih izvodov še ni imela v rokah. Zdaj jih imajo doma. Brezplačno. Na vznožju vzpetine sva z ženo srečala ostarelega gospoda z berglo. Zelo zelo težko se je premikal. Ustavil sem avto in ga povabil v avtomobil. Bil je že tako opešan, da tega sam ni mogel, zato sem mu pomagal v avto, mu pokrčil noge, da sem lahko zaprl vrata, in ga z največjim ponosom odpeljal proti vrhu. Gospod je bil zelo hvaležen. Zahvalil se nama je in šele kasneje sem izvedel, da je bil to »Mladikin« dedek. No, pravzaprav dedek njihovega harmonikarja. Ko sva prišla v novinarski center, sva se z ženo najprej akreditirala in tam so naju organizatorji zasuli s prijaznostjo, svojimi dobrotami in vsem, kar sem potreboval. Sam pa sem želel še nekaj. Pivo! Videl sem ga v izložbi grajske gostilnice in prijazni natakar nama ga je z ženo želel podariti. Šlo je za butično pivo. Zelo se mi ga je zaluštalo. Še bolj pa sem ga želel plačati. Da dam nekaj nazaj! Da vam vsaj malo povrnem, sem dejal, ker je tako prav. Ker si zaslužite.

Z ženo sva na stopnišču do konca pogledala javno generalko in odšla proti avtomobilu po revije. Pri avtomobilu srečam cenjenega prijatelja, gospoda Tomaža Tozona, ki si je želel ob vurberškem gozdu nekoliko spočiti ušesa. Ko sem ga pozdravil, sva padla v lepo debato o pričakovanjih, končanju generalke. Čez čas me redarji ogovorijo, češ, ali poznam avtomobil, ki je zaparkiral dovoz. Ne pijača ne vsa ostala jedača ne bi mogla do vrha, če ne bi Tomaž, ki je bil še vedno ob meni, povedal, da je avtomobil od njegovega šoferja. Brez obotavljanja sem hitel poiskat Francija Černeta, radijskega kolego z Radia Triglav. Vedel sem, kje ga bom našel, in uredil, da je čim prej odstranil avtomobil, da Vurberk ni ostal brez pijače.

Bil sem vesel, da se lahko na Vurberku tako sproščeno počutim, da lahko z dvigneno glavo vsakogar pozdravim. Da lahko dam za pijačo, da se lahko grem šoferja, redarja, da lahko pomagam! Da lahko po vsem tem sedem tik pod oder in se veselim slišanih pesmi. Vesel sem, da lahko muziko doživljam tako globoko. Verjamem, da je ne doživlja vsakdo tako, in zdaj končno upam, da boste razumeli, zakaj bo pri nas na prvem mestu vedno srce, ne razum.

Zdaj končno upam, da bodo ansambli in vsi drugi, ki se jih revija tiče, doumeli, da revijo delamo za in zaradi njih. Zdaj končo upam, da ne bom več dolgo razočaran nad dejstvom, da se nekatere naše domače zvezde vedejo tako zvezdniško, da so res že patetične, in da bodo končno začele revijo dejansko brati! Da ne bodo na podlagi naslovov napačno sklepali ... Da bodo razumeli, da se knjige ne sodi po naslovnici! Da so teze po spremembah v domači glasbi nuja in da so odprte za diskusijo. Da nismo bogovi, ker bi jih zapisali, ampak očitno edini, ki si upamo.

Pa vse dobro – do prihodnjič …

Domen Hren