ŠKODA JE VSAKE PESMI S SLABIM BESEDILOM

»Pred dnevi me je poklicala mlada avtorica besedil. Nadebudna in v pričakovanju me je spraševala, kako se včlaniti v Društvo pesnikov slovenske glasbe. “Kaj pa reference?” jo vprašam, pa mi odgovori, da je nekaj njenih besedil že uglasbenih, jih pa ima veliko “na čakanju” in upa, da jih bo kdo vzel. No, pa smo tam. Smo pri vprašanju, ali je kandidatka dovolj dobra za vstop med pesnike glede na dejstvo, da bi njena uglasbena besedila lahko prešteli na prste ene roke. Posebej v luči dejstva, da imajo mnogi precej bogatejši repertoar, a jih ni zraven. Kaj torej odloča? Kakovost ali količina? Če mene vprašate, kakovost ni pogojena s tem, koliko besedil je nekomu uspelo “uturiti” pod pretvezo, da je to zdaj “in” in da se to zdaj prodaja. Seveda me je kandidatka prepričala, saj je pri njej zaznati smisel za pisanje, včlanitev v društvo pa pomeni spodbudo za njen nadaljnji razvoj.

Vsakič posebej pa se ne uspem dovolj načuditi osebkom, ki jim brez kančka smisla in talenta uspe prepričati etablirane izvajalce, da odpojejo njihovo besedilo. Problem je seveda pri ansamblih, ne pri tistih, ki se pod besedilne zmazke podpišejo. Ob tem pa je v Sloveniji veliko kvalitetnih piscev besedil, ki ne najdejo poti, po kateri bi šli, da bi navdušili izvajalce. Na tem področju je namreč krog precej zaprt. Ker je težko prodreti po neki običajni poti, na tem mestu pozivam talentirane avtorje besedil, da svoja dela pošljejo na naslov Društva pesnikov slovenske glasbe (drustvo.pesnikov@gmail.com), ki jih bo, če bo tako ocenilo, objavilo na svojih straneh in s tem omogočilo vpogled širši zainteresirani javnosti. Korist bo večkratna: izvajalci bodo izvedeli, da njihovi dežurni pesniki niso edini, hkrati pa se bo povečala konkurenca, kar je za področje pisanja besedil nadvse pomembno. Saj veste, nekje je treba začeti.

Kdo ve, kaj bi bilo, če sam nekoč ne bi spoznal Zlatka Dobriča. Ja, tistega Zlatka Dobriča, ki poje o Maričkah in Ančicah; pa vendar mi je davnega leta 1990 dal prvo možnost, ki je rodila drugo, tretjo in tako naprej. Morda pa, če takrat Zlatko ne bi zaupal vame, ne bi nikoli prišel do Slaka, San Di Ega, Derende, Blagnetove, Poskočnih, Nemira, Žagarjeve, Ivančiča, Draščkove itd. Želim poudariti, da je na začetku potrebno ljudem dati možnost, ker če je nimajo, nikdar ne izvemo, kaj zamujamo. Če bi namreč vedeli, koliko je v Sloveniji talentiranih piscev besedil, in če bi ti dobili možnost, bi nekateri zdajšnji odpadli kot zrele hruške.

Društvo pesnikov slovenske glasbe namreč skrbi za kakovost besedil in želi delovati tudi zunaj svojih članskih okvirov. Kdor je dober, je dober, ne glede na članstvo ali število zadetkov prijavljenih del na Sazasu. Škoda je namreč vsake pesmi s slabim besedilom. Škoda zato, ker možnosti ni dobil nekdo, ki je boljši, a morda zanj ne vemo. V časih napredne tehnologije to ne bi smel biti problem. Včasih je bilo drugače. Včasih je Lojze Slak dolgo taval in iskal, da je prišel do Fanike Požek. Morda je bila v sosednji vasi kakšna boljša avtorica, a Lojze tega ni mogel izvedeti. Danes so drugi časi, in kot sem dejal – škoda je vsake pesmi s slabim besedilom. Aja, ne veste, če je besedilo slabo? Vprašajte koga z Društva pesnikov slovenske glasbe in povedali vam bomo.«

Pišite avtorju na pirkovicmusic@gmail.com.