Odpuščene Navihanke. Namesto na oder, na sodišče!

Slovenska narodno-zabavna scena je v letu 2017 zagotovo v enem svojih najbolj burnih časovnih intervalov. Ta čas se to kaže skoraj na vsakem koraku. Prišli smo v tisto obdobje, ko je sezona produkcij domačih oddaj končana, ko so v razmahu festivalski nastopi v živo in ko je hiperprodukcija novih pesmi in predvsem novih ansamblov na višku. V tem kaosu mlad bodoči ženin sploh ne more vedeti, ansambel kakšne kakovosti bo najel za svojo poroko, in se mora dobesedno prepustiti sreči in upati na najboljše. Danes se marsikateri ansambel znajde pred prepadom. Vaje, čaščenje in iskrena ljubezen do te glasbe pravzaprav skorajda ne pomenijo nič več. Vse se stavi zgolj na dobro reklamo, vse je odvisno od dogovarjanj in umivanj rok drug drugemu, vse je podrejeno zgolj in samo poslu. V precejšnji obliki pesem izgublja svojo prvobitno dušo.

Ko k vsemu, kar se danes dogaja na sceni, dodamo še odnos šef in zaposleni ali lastnik in koristnik imena, se fizika in kemija, ki tvorita vsak ansambel, še bolj zakomplicirata. Formula se je tako v tem letu žal porušila tudi pri enem najuspešnejših slovenskih ženskih (in sicer) ansamblov vseh časov, t. j. Navihankah.

Moč in pojem, ki ga pomenijo Navihanke

Navihanke, ki so uradno nastale po letu 2000 ter pomenijo izjemen in nenadomestljiv prispevek k slovenski domači glasbi, so bile v svojem začetku ne samo pojem odlične zabave, ampak (predvsem zaradi lepote članic) tudi izjemno priljubljene med gasilci. Ampak v osnovi so bile Navihanke odličen in izjemno kakovosten ansambel. Od vsega začetka so instrumentalni in vokalni izvedbi posvečale izredno veliko pozornost. Vsi, ki smo prvo in drugo postavo Navihank (načeloma je med prvo in drugo zasedbo razlika zgolj pri harmonikarici in kitaristki) poznali, vemo, koliko so dekleta vadila, koliko so se družila z drugimi ansambli, koliko dela so posvečala brušenju svojega celostnega izgleda in kako močno so delala na kvalitetnem (tega danes sploh ni več) šov programu. Punce so bile dejansko glasbeno in sicer tako podkovane, da se jih je na vseh festivalih upravičeno »bal« prav vsak ansambel. Dva vrhunca, ki so jih punce dosegle na festivalskem področju (bilo pa jih je še veliko več), sta se zgodila na Vurberku, kjer so prejela tako najvišjo nagrado občinstva kakor nagrado stroke, slavile pa so tudi na festivalu Slovenska polka in valček.

Verjetno se v teh dneh, ko je govora o tem, da Navihank ni več, skoraj vsem, razen tistim, ki so točno to želeli, kolca po dobrih starih časih. Po tistih časih leta 2002, 2003, ko so punce šele začele osvajati slovensko publiko in festivale. Majda Navršnik iz Oplotnice, Sonja Hercog iz Laškega, Maša Uranjek iz Petrovč, Neža Petek iz Luč in Jasmina Šmarčan iz Petrovč so bile tisti čas, razen Sonje, še vse v srednješolskih klopeh. Dekleta so imela pred sabo še vso življenje. Imela so stas, znanje in glas. Kjer same niso uspele, je priskočil Sonjin oče, sicer ustanovitelj Navihank, Marjan Hercog, ki je bil do pred nedavnim njihov duhovni vodja in manager. Dejstvo je, da pet lepih deklet – takrat še v najstniških letih – ne more samostojno peljati poti ansambla, in vse tisto, česar dekleta sama niso zmogla, je naredil on. Vse to je »štimalo« dokaj srečnih trinajst oziroma štirinajst let. V tem času so, kot zapisano v podnaslovu, ustvarile pojem odličnosti v domači glasbi. Punce so si samo s trdim delom prislužile veliko spoštovanje stroke in cehovskih skupin.

Kako je bilo s prevzemom lastnišva, kaj se je zgodilo z novo začrtano potjo, katera namigovanja so se izkazala za resnična in kaj vse ima javnost pravico izvedeti boste izvedeli in prebrali v novi izdaji revije Muzika. Čaka vas na vseh prodajnih mestih po Sloveniji in na spodnji povezavi, kjer ob naročilu prejmete tudi lepo poletno darilo.

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic

© 2016 by Muzika.