Zakaj je Marija Ahačič Pollak čez noč pobegnila?

Če smo imeli možnost Francu osebno stisniti roko, smo lahko gospe Mariji zgolj pisali. Seveda bi si želeli ob takšnem prazniku osebno voščiti tudi njej, a kaj, ko je na drugem koncu sveta.

»Prav lepa hvala za dobre želje. Rojstni dan sem praznovala z družino, prijatelji in svojo vokalno skupino Plamen.

Najlepši čas sem preživela s hčerkama ob morju v Južni Karolini, na otoku Seebrook, s čudovito ohranjeno naravo in urejenostjo, tako da sem si spet napolnila baterije in bom z velikim elanom naprej učila svoj zbor, ki mi daje moč, da še naprej delam, kar delam rada. Pripravljamo namreč nov program, ker bomo imele velik koncert v Torontu naslednje leto, v Slovenijo pa pridemo spet gostovat leta 2019.

To leto Kanada praznuje 150-letnico obstoja in imamo veliko prireditev, ki se jih bomo udeležili tudi slovenski Kanadčani, tako da bo poletje pri nas zelo pestro.

Prav lepe pozdrave v našo lepo Slovenijo!«

V tokratni reviji na poseben piedestal postavljamo dva izjemna človeka. Oba sta v minulem mesecu praznovala osemdeseti rojstni dan, vendar vsak na svojem koncu sveta: Franci Šegovc v Slovenj Gradcu, Marija Ahačič Pollak pa v Torontu.

Pevka, ki je zapela eno največjih vokalno-instrumentalnih uspešnic Ansambla bratov Avsenik, zaradi katere zdaj vsi vemo, kje cveto murke, je svoj okrogli jubilej praznovala v krogu družine, prijateljev in kakopak svoje vokalne skupine Plamen.

Kaj nas v življenju najbolj opiše? Najbolje nas opiše naša družina in naši prijatelji. Oni so naše pribežališče in tisti, ki so ob nas vedno in povsod, tudi ko jih fizično ni. Družina je pri Ahačičevih ena največjih vrednosti. Ta je za Marijo tako močno svetišče, da se je zaradi nje odrekla vsemu ostalemu. In čeprav je bil njen korak nenaden in boleč, je zavoljo boljšega jutri ali jutri nasploh ta korak vstran tudi naredila. Si predstavljate, kako težko je, nikomur povedati in samo oditi na drugi konec sveta, kjer te sicer trenutno nič ne čaka, a odhajaš z upanjem?

Marija je od nekdaj zelo rada pela. Doma je bila muzika ves čas prisotna in verjetno ji slovenskih ljudskih pesmi ne bi tako kmalu zmanjkalo, ko bi jih začela peti. Mati Marija in oče Rudolf, izjemen brat Vital in sestre Metka, Cilka in Anka so imeli posebno vez. Morda še toliko trdnejšo, ker so bili sredi vojne izgnani iz rodnega kraja. Ko so se vrnili, je Marija v glasbi našla svojo moč in se na tem področju tudi visoko šolala. Ljubezen do petja jo je preko akademije za glasbo, preko Bojana Adamiča in orkestra RTV Ljubljana ter naposled preko spoznanja s kitaristom Levom Ponikvarjem pripeljala do Avsenikov. Imela je moža, bila je zvezda in vse bi bilo v najlepšem redu, če bi sistem in čas dopuščala človeku živeti lastno življenje. Žal temu za vsakogar v šestdesetih letih ni bilo tako. In četudi bi morda Marija v Sloveniji lahko hitro dosegla zelo, zelo veliko, se je zavoljo moža in boljše skupne prihodnosti odločila in odpravila v nov svet. Kar seveda ni bilo lahko.

Najtežje slovo je tisto, ki je brez slovesa!

Zakaj je morala takorekoč čez noč pobegniti iz Slovenije in kaj je bil razlog zato, da so Avseniki ostali brez priljubljene pevke si preberite v novi izdaji revije Muzika.

Izpostavljene novice
Zadnje novice
Arhiv novic

© 2016 by Muzika.