Zakaj Franci Šegovc nima naslednika?

Franci Šegovc velja za eno najbolj pomembnih ikon slovenske domače glasbe. Rodil se je v Selovcu pri Dravogradu in glasba je njegova sopotnica že celih 73 let. Pri sedmih letih jo je vzljubil in do danes mu ob ženi Hermini pomeni smisel življenja.

Prva uradno zabeležena viža, ki je nastala izpod njegovih prstov, je starejša od verjetno mnogo bralcev te strani. Na štefanovo leta 1952 je nastala prva, od takrat pa je nastalo še skoraj osemsto novih izvirnih skladb.

Kdo sploh je Franci Šegovc?

Franci je za tiste, ki ga imajo priložnost spoznati v živo, človek, ki bo znal muziko tako prvobitno razložiti kot nihče drug. Z ženo Hermino veljata za tako dober tandem kot skoraj nihče v tej glasbi. Kar se bližine, v katero te spustita, tiče, pa zagotovo vodita daleč pred vsemi. Franci Šegovc kljub temu, da je spisal nebroj viž, navdih najde v stvareh, ki jih ostali ne opazimo, četudi so nam tako zelo blizu. Je človeški, dostopen in vedno pripravljen pomagati glasbeniku ali celo samo poslušalcu.

Verjetno je ravno zaradi tega, ker je bil vzgajan v številčni kmečki družini, odrasel v človeka, ki spoštuje vsakogar. Od vsega začetka je glasbo zelo rad poslušal in zelo rad se je muzike tudi učil, vse od takrat, ko je od ustne harmonike presedlal na manjšo, rabljeno klavirsko harmoniko. Uči se še danes. Takrat se je not učil od očeta, sicer dobrega pevca in trobentarja, dandanes, ko so se karte obrnile, pa se uči od mladih – pisanja not v računalniških programih.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja si življenja, kot ga poznamo danes, ni bilo moč predstavljati. Pri Briclu na Frančevi domačiji, kot pri večini, ni bilo radia. Franc se je ob četrtkih odpravljal k sosedovim in njegovo glasbeno zanimanje so na začetku oblikovali Radio Ljubljana, Glenn Miller, Louis Armstrong in kakopak muzika Četrtkovih večerov. Tam je nekega večera slišal Gorenjski kvartet (kasneje Ansambel bratov Avsenik), in to je bilo to. Tako je želel igrati, takšen ansambel je hotel imeti, a pesmi je želel pisati sam. Vse to je dosegel. Celo tako dobro, da je Vilko Ovsenik svoje dni rekel: »Avsenik ne bo nikoli igral tako kot Šegovc in Šegovc ne bo nikoli igral kot Avsenik!« To si Franc šteje v veliko čast. Razviti tako edinstven glasbeni izraz, kot so ga razvili Štirje kovači, je doslej uspelo zgolj morda petim ansamblom v zgodovini.

Seveda se je v dolgoletni karieri takšnega muzikanta zapolnila že vsaka vitrina. Vse nagrade bi bilo nemogoče prešteti. Slavljenec, ki je sicer tudi častni občan Mestne občine Slovenj Gradec, zelo rad izpostavi predvsem tiste nagrade, ki so plod ali rezultat njegove (njihove, ko govorimo o celotnem ansamblu) dobrodelnosti. Le-te najbolj pokažejo na plemenitost njegovega poslanstva.

Poleg številnih drugih se v aktualni naslovni zgodbi dotaknemo še ene zelo pomembne zgodbe

. Redkokdo se o tem sploh pogovarja, redki o tem kaj vedo. Še redkejši so tisti, ki bi znali kaj povedati. Naslednika Franc nima. Zakaj je temu tako izveste v aktualni izdaji, ki jo lahko naročite preko spodnje opvezave ali jo kupite pri vašem najbližjem prodajalcu časopisov.