ZA TROHICO PREŠERNA, ZLOBCA ALI VSAJ MATEJA KOCJANČIČA

Pisanje besedil za glasbo je precej posebno znanje. Pomemben je talent. Res je, da se tudi tega priučiš, a brez podlage v genih ne bo šlo. Za pisanje besedil ni kvalifikacije, šole ali licence, kar omogoča odprto pot, da se tega opravila loti dobesedno vsak, ki meni, da je v njem vsaj trohico Prešerna, Zlobca ali vsaj Mateja Kocjančiča.

Koliko je pravzaprav pisec vreden? Toliko, kolikor ogledov ima njegova stvaritev na YouTubu? Nikakor. Lanska mojstrovina Ferija Lainščka, okronana z nagrado za najboljše besedilo na Slovenski popevki, se je ustavila pod tri tisoč ogledi. Besedilo pesmi Moja mukica v izvedbi Gamsov jih ima skoraj stokrat več, medtem ko je »besedilna bravura« Klapuvuhov Moja babica je zobe izgubila nagrajena s skoraj dvema milijonoma ogledov. Narobe svet ali realnost? To so dejstva. A kljub temu bi bilo ciljno pisanje neumnih besedil zgolj zaradi masovnega klikanja čisti jezikovni destruktizem.

A odmislimo stranske produkte in učinke in se osredotočimo na besedilo. Če zanemarimo banalnost vsebine oziroma sporočila, si poglejmo nekaj najpogostejših napak. Ustvarjanje rime na silo je že ena od njih. Včasih iskanje dobre rešitve traja, pesnik si lomi prste, grize pero, a se splača. Raje počasi, s premislekom, kot na prvo žogo. Včasih mi rima steče hitro, spet drugič jo iščem precej dlje, kot sem časa porabil za preostanek pesmi. Na koncu se izplača. »Jaz sem za te in ti si za me in bije mi moje srce« je sicer tehnično ustrezna rešitev, a njenega avtorja ne uvršča med resne pisce besedil.

Veliko napak je tudi v napačnih poudarkih. V imenu ritma, rime in ne vem česa še je beseda napačno naglašena. Problem je še v uporabi arhaizmov in sploh raznoraznih besed, ki jih v splošnem jeziku ne uporabljamo, so pa prikladne v besedilih, ker se pač avtorju zdijo imenitne ali pa ni našel bolj ustrezne rešitve.

Slaba besedila so tudi tista, kjer sicer ni napak, a besedilo enostavno ne steče. Saj poznamo tisto »Ne vem, kaj, a nekaj zmoti«. Poleg obvladovanja jezikovnih pravil mora imeti dober pisec besedil tudi tenkočuten posluh za jezik. Šesti čut je tu zelo pomemben. In zdaj smo spet na začetku; brez talenta, ki ga prineseš na svet, se težko razviješ v odličnega pisca besedil. Ker pa se besedil loti praktično vsak, ki mu notranji glas prišepne, da je to njegovo poslanstvo, so stvari na področju besedil dostikrat katastrofalne. Če bi ljudje pisali za svojo dušo in veselje, bi bilo vse v redu in prav. Problem je, ker jezikovni zmazki prepričajo tudi odgovorne na radijskih postajah, ki očitno nimajo pojma o jeziku. Si predstavljate, da bi vam jaz prišel popravit električno napeljavo in bi me za to celo plačali? Za lažji odgovor vam namignem, da pri elektriki ne ločim niti med plusom in minusom.