Strokovna ocena festivala Slovenska polka in valček 2017

Tokratni osrednji festival slovenske domače glasbe je postregel z marsičim in žal mu je le nekaj malega zmanjkalo do tega, da bi mu na splošno lahko dali oceno popoln.

Uredništvo revije Muzika se ves čas svojega obstoja zavzema za izobraževanje ansamblov, za vpogled v zakulisno dogajanje in za to, da so stvari v domači glasbi čim bolj transparentne. To pomeni tudi samo ocenjevanje ansamblov in upravljanje s festivali. V ta namen sodelujemo s priznanimi strokovnjaki, eminencami na glasbenem področju, ki venomer podajo dovolj strokovne in neoporečne ocene festivalskih nastopov ter dogajanja na odrih.

Če se pri drugih slovenskih festivalih s strokovnjaki podamo v detajlne analize vsakega ansambla in skladbe posebej, se bomo pri Slovenski polki in valčku tokrat lotili nekoliko bolj obširne in ne tako podrobne analize. Strokovno komisijo so na festivalu na imenovanje organizatorja sestavljali: Marijana Mlinar, Jože Skubic, Igor Podpečan, Toni Sotošek in Avgust Skaza. Slednji trije so po festivalu z nami spregovorili in podali splošno oceno festivala.

Toni Sotošek velja za enega najbolj spoštovanih glasbenikov in učiteljev na diatonični harmoniki v Sloveniji. Ob samem povabilu je bil počaščen, čeprav se je že na samem začetku zavedal, da bo delo, ki čaka komisijo, izredno težko. Sam je namreč mnenja, da je zelo nehvaležno meriti glasbo in jo ocenjevati. Še posebej, ko ima žirija na voljo zgolj ocene od 1 do12.

»Nehvaležno je pod istimi pogoji ocenjevati trio in kvintet zasedbe.«

Toni Sotošek je opazil, da je bil izbor pesmi, ki so bile uvrščene v sklepni festivalski večer, opravljen dobro, a na način, da velikih razlik med skladbami ni bilo. Vsaka ima seveda svoje note in stil, a v splošnem so bile izvedbeno in avtorsko na precej podobnem nivoju. Kakšno večjo mero izvirnosti ni opazil pri nobeni. Samo izvedbo je Toni sicer pohvalil pri vseh ansamblih. Nikomur se na odru ni kaj preveč zalomilo in vsak nastop je bil opravljen korektno. Izpostavil je tudi dejstvo, da je zelo nehvaležno in precej težko primerjati ter enakovredno ocenjevati trio in kvintet zasedbe skupaj. Na koncu je vendarle komisija skoraj povsem enotno ocenila in določila zmagovalca v strokovni kategoriji. Le-ta je po njegovem mnenju vendarle nekoliko štrlela iz povprečja. Žal pa pesmi, ki bi jo že na prvi posluh začutil kot takšno, ki bo ostala v ušesih poslušalcev, dlje časa ni opazil.

Avgust Skaza, avtor številnih uspešnic, je glasbeni pedagog in član ansambla Štajerskih 7. Ansambel se je na taistem festivalu že dvakrat proslavil kot zmagovalec. Prvi dve izvedbi festivala v letih '95 in '96 so s skladbama Ranjeno srce in Pesem zvonov zaznamovali prav legendarni in še danes nenadomestljivi Štajerskih 7. Takšne pesmi, ki smo jim bili priča v tistih dneh, danes težko srečamo na festivalskih odrih.

»Pogrešam kakšen dober, izstopajoč moški solo vokal.«

Na splošno je opaziti, da se ansambli vse prehitro podajo v Slakov, Avsenikov, delno alpski stil in morda še stil modernejših Modrijanov. Vse lepo in prav, a energije, ki bi jo bilo potrebno vložiti v melodije same, primanjkuje. Izvirnost peša že nekaj časa; pesmi, ki bi ostale v ušesih dvajset let in več, danes izredno težko najdemo. Pri strokovni oceni tudi on opaža, da niso imeli prevelikih težav. Očitno je namreč, kateri ansambli so uigrani in imajo za sabo dovolj rednih nastopov in kateri zaenkrat še ne. Sama izurjenost ali podučenost posameznikov na instrumentih ni sporna. Vsi v dovoljšnji meri obvladajo svoj instrument. Tudi vokalno v večglasjih ni bilo slišati preveč napak. Avgust Skaza je izpostavil še manjko, ki ga je čutiti že nekaj časa: ob poplavi večglasnih sestavov in sestavov z vodilnim ženskim vokalom je trenutno na sceni zelo težko ali pa skoraj nemogoče zaslediti kakšen dober, izstopajoč moški solo vokal. Splošni vtis festivala je dober in Gusti tudi sam čestita organizatorju za popularizacijo glasbe in za odličen angažma pri pripravi festivala, ki je na najvišji točki, odkar obstaja. Žal zaradi magnitude zabavnega šova, ki se iz tega dogodi, poslušalke in poslušalci morda preveč površno poslušajo skladbe.

Igor Podpečan, strokovnjak in glasbeni pedagog, je zelo vajen žirantske klopi. Kakor oba kolega poprej je festival ocenil kot precej soliden. Prireditev ga je prepričala s sceno in konceptom. Z izborom glasbe je srednje potešen in zadovoljen. Pohvalil je pripravljenost za angažma ansamblov, ki so po njegovem mnenju vsi dobro opravili svoje delo. Pogrešal je predvsem kakšno skladbo, ki ima močnejši refren in bi bila ob tem še kvalitetno aranžirana ter izvedena. Tisti, ki so bili v osnovi dovolj kvalitetni, z dobrim začetkom skladbe, so nato žal ravno v refrenu nekoliko »počepnili«.

»Umetnost je narediti enostavno, ampak kvalitetno vižo.«

Igor Podpečan je kot zanimivost izpostavil dejstvo, da so skupine, ki so danes trendovske in na vrhu popularnosti pri mlajši publiki, pravzaprav na koncu prejele najmanj glasov. To daje vedeti, da si festival v veliki meri ogleda predvsem starejše občinstvo. Nesorazmerje z njihovo popularnostjo na terenu je bilo precej očitno. Zmagovalna pesem po strokovni plati ima po njegovem občutku ravno dovolj dober refren, kvaliteto in dovolj glamurja.

V prihodnje bi si želel za bolj usmerjen razvoj domače glasbe slišati na takšnem odru skladbe z manj pop primesmi, z nekaj več klasičnega ljudskega okvirja. Vrnitev h koreninam pomeni, da bo očitno v prihodnje največja umetnost narediti enostavno, ampak kvalitetno vižo. Morda se kje še skriva kakšna in jo slišimo kmalu. Ravno zato v prihodnje tudi izbornim komisijam želi nekaj več korajže pri »iskanju« novih uspešnic.